Lanski stečaj Slovenskega znanstvenega inštituta (SZI) na Dunaju je ponovno odprl vprašanja, kako se slovensko ustvarjalno znanje predstavlja v Avstriji in kdo ga zastopa. Poznavalci dogajanja na dunajski ulici Seilerstätte 2, kjer domuje inštitut, pravijo, da je »zgodba zapletena in širša od samega inštituta«. Eden naših sogovornikov, ki se je daljši čas ukvarjal s položajem SZI, pravi, da »inštitut ni deloval kot pravi znanstveni inštitut«. Služil naj bi interesom posameznikov in skupin, ki se gibljejo v krogu slovenskih organizacij na Dunaju.
Po naših informacijah so med razlogi za stečaj SZI tudi dolgovi do Mohorjeve družbe, s katero je imel inštitut sklenjeno najemno razmerje za prostore v Knafljevi hiši. Mediji so že objavili informacijo, da je bila najemnina previsoka, kar je zatrjeval tudi direktor SZI Vincenc Rajšp. Celovška Mohorjeva družba se je v zgodbi sicer pojavila po tem, ko ji je ljubljanska univerza prepustila upravljanje Knafljeve ustanove. Gre za ustanovo, dediščino cerkvenega dostojanstvenika Luke Knaflja (1621–1671), ki je več stoletij skrbela za slovenske študente na Dunaju, med njimi tudi za Franceta Prešerna, Simona Jenka in Otona Župančiča.
Združevanje znanosti in kulture
Parlamentarni odbor za izobraževanje, znanost, šport in mladino, odbor za zunanjo politiko in Komisija za odnose s Slovenci v zamejstvu in po svetu so februarja letos ministrstvo za izobraževanje, ministrstvo za kulturo, zunanje ministrstvo, ministrstvo za gospodarstvo ter urad vlade za Slovence v zamejstvu in po svetu pozvali, naj po stečaju SZI predložijo nov koncept kulturno-znanstveno-gospodarske dejavnosti Slovenije na Dunaju.
Ideja, da bi bilo treba kulturno in znanstveno predstavljanje Slovenije v nekdanji avstro-ogrski prestolnici povezati, sicer ni nova. »Z ministrstvom za kulturo smo načrtovali, da bi našo znanost in kulturo na Dunaju združili v enotno inštitucijo,« pravi Jernej Pikalo, minister za izobraževanje v vladi Alenke Bratušek. V mislih so imeli združitev inštituta s slovenskim kulturnim in informacijskim centrom Skica, ki je bil na Dunaju ustanovljen januarja 2012. Mimogrede – tudi Skica je del prerivanj na Dunaju in v slovenski politiki. Kmalu po ustanovitvi jo je minister Žiga Turk že ukinil, vlada Alenke Bratušek pa je sklep o ukinitvi razveljavila.
Je bil stečaj nujen?
V času vlade Alenke Bratušek je bila ustanovljena tudi medresorska delovna skupina, katere član je bil poleg Pikala tudi državni sekretar na ministrstvu za kulturo Aleš Črnič. »Dogajanje na Dunaju je kompleksno in zgodbe ne gre razumeti same po sebi, temveč v širšem kontekstu prisotnosti znanosti in promocije kulture v Avstriji. Po moji oceni je prezentacija obeh področij slaba,« pravi Črnič: »Vendar so zadeve politično zapletene.« Medresorska komisija je začela reševati razmere in iskati možnosti za združevanje obeh področij. »Vendar nas je prehitel čas, saj je vlada prenehala delovati. Po moji oceni pa smo delovali dobro in če bi imeli še šest mesecev časa, bi marsikaj rešili,« je prepričan Črnič. Na ministrstvu za izobraževanje so nam včeraj dejali, da je načrt združevanja še v izdelavi.
O tem, ali je bilo treba SZI, ki ga je ustanovil konzorcij več slovenskih znanstvenih ustanov, poslati v stečaj, sicer ni enotnega mnenja. Dejstvo pa je, da ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport niti v mandatu ministra Jerneja Pikala niti v novem mandatu ministrice Stanke Setnikar Cankar inštitutu ni več zagotavljalo sredstev za delovanje. Obenem sta iz konzorcija ustanoviteljev izstopili mariborska in ljubljanska univerza. »Inštituta v takšni obliki, v kakršni je deloval, naša vlada ni mogla več podpirati,« je bil odkrit Pikalo, ki je kot eno od pomembnih »okoliščin« omenil tudi Mohorjevo družbo.
Člani parlamentarnih odborov so vladi predlagali, naj pripravi »pisno poročilo o razlogih za stečaj inštituta«.
