Minister za pravosodje Senko Pličanič je lani jeseni ob predstavitvi novele insolvenčne zakonodaje, zaradi katere so sodišča zdaj pred finančnim polomom, zagotavljal, da ne bo imela finančnih posledic. Včeraj je pravosodni minister o finančnih težavah sodišč razpravljal s predsednico vlade Alenko Bratušek, a do rešitev še nista prišla. Pravosodni minister sicer meni, da ima ključno vlogo minister za finance Uroš Čufer, ki pa ne pojasnjuje, kakšne posledice doletijo predlagatelja zakona, ki »zamolči« njegove finančne posledice.
Delo upraviteljem poslej plačajo sodišča
Število stečajev je začelo rasti že sredi lanskega leta, ko je prva Pličaničeva novela insolvenčne zakonodaje dolžnike, ki so podjetje poslali v stečaj, oprostila plačila predujma (3718 evrov) za začetek stečaja. Rešitev, ki jo je spisal odvetnik Andrej Simonič, je bila namenjena temu, da so lahko stečaj sprožila tudi podjetja brez sredstev ali z blokiranimi računi. Število stečajnih postopkov se je posledično podvojilo, a to sodišč finančno ni prizadelo, ravno nasprotno.
Podjetja, ki pred spremembo zakonodaje niso imela sredstev za plačilo predujma, so bila namreč že vse od sredine leta 2009 upravičena do brezplačne pravne pomoči. Sodišča je upravičencem ne morejo zavrniti in ko je sodiščem sredstev zmanjkalo, o brezplačni pravni pomoči preprosto niso več odločala. Čakala so začetek novega leta in z njimi so čakali tudi dolžniki, ki si stečaja niso mogli »privoščiti«.
Ko je Simoničev zakon sredi lanskega leta ukinil plačilo predujma za dolžnike, finančnih posledic za sodišča ni bilo. Zakon je namreč sodiščem naložil, da podjetja brez premoženja preprosto izbrišejo. Tako so vse morebitne stroške nosili upravitelji, ki pa so opozarjali, da morajo kljub vsemu pregledati bilance podjetij, za kar načeloma najemajo računovodske servise, da morajo preveriti, ali morda le obstajajo kakšna sredstva, poiskati upnike, vročiti odpovedi zaposlenim in podobno. Z rešitvijo se niso strinjali in napovedali so ustavno presojo.
Grožnje so očitno zalegle. Pličaničeva druga lanskoletna novela insolvenčne zakonodaje, pod katero je v večji meri podpisana dr. Nina Plavšak in ki je začela veljati decembra lani, je namreč možnost izbrisa podjetij brez sredstev na računu črtala. Stroški stečaja takšnega podjetja so prešli na sodišča, ki morajo zdaj iz svojih proračunov zagotoviti plačilo nadomestila za upravitelja in plačilo drugih stroškov stečajnega postopka. Tako je Pličaničevo ministrstvo ohranilo rešitev, po kateri dolžnikom ni treba plačati predujma, medtem ko je stroške dela stečajnih upraviteljev preprosto preneslo na sodišča.
Rezultat Pličaničevega dela je naslednji: če so morala prej podjetja prositi za brezplačno pravno pomoč, jim zdaj tudi tega ni treba. V prvem četrtletju lani so dolžniki sami predlagali 119 stečajev, upniki, ki morajo predujem še vedno plačati, pa 106 stečajev. V prvem četrtletju letos so dolžniki sami predlagali že 241 stečajev, upniki pa 152.
Kdo je odgovoren za zamolčane finančne posledice?
Vrhovno sodišče je že septembra lani Pličaniča opozorilo, da bodo finančne posledice novele zakona »precejšnje« in da sodišča teh sredstev, ocenjenih med 8 in 12 milijoni evrov, v proračunih nimajo zagotovljenih.
Pličanič vztraja, da spremembe insolvenčne zakonodaje na povečanje stroškov sodišč niso vplivale, ampak je vse posledica gospodarskih razmer, ki da bi jih morala sodišča predvideti. »Sodstvo je samostojna veja oblasti, ima svoj proračun in bi ga moralo racionalno, gospodarno upravljati,« je pred dnevi dejal Pličanič, čeprav so na njegovem ministrstvu spisali zakon, ki je sodiščem naložil dodatne finančne obveznosti. Vsaj s tega vidika je o »finančni samostojnosti sodišč« težko govoriti.
Pličanič je pred dnevi reševanje težav preložil na pleča finančnega ministra, ki da ima pri rešitvi nastalega zapleta zdaj ključno vlogo. Na finančnem ministrstvu nam na vprašanje, ali so bili seznanjeni s finančnimi posledicami decembra lani uveljavljene insolvenčne zakonodaje, včeraj niso odgovorili. Prav tako ne, kakšnih posledic se lahko nadeja predlagatelj zakona, ki ne razkrije njegovih finančnih posledic oziroma ki zagotavlja, da finančnih posledic ni, čeprav se kasneje izkaže drugače. Malo verjetno je tudi, da pristojni na ministrstvu za finance oziroma v generalnem sekretariatu vlade že lani v medresorski obravnavi insolvenčne zakonodaje ne bi ugotovili »zavajanja« glede finančnih posledic zakona. Zato se postavlja vprašanje, kdo vse je ob sprejemanju zakonodaje, prvotno namenjene prestrukturiranju podjetij, zamižal. Dejstvo pa je, da se je premierki Bratuškovi s sprejetjem zakona izredno mudilo, saj je evropski komisiji obljubila, da bo Slovenija do jeseni 2013 pripravila zakonsko podlago za reševanje prezadolženega slovenskega gospodarstva. Zamolčane finančne posledice sicer niso edina težava hitenja z enim najpomembnejših zakonov za zagon gospodarstva, saj se njegove luknje odkrivajo iz tedna v teden.
