Spor med ministrstvom za infrastrukturo in prostor, ki ga vodi Samo Omerzel, in vodilnimi na Darsu zaradi nedavne ustanovitve hčerinskega podjetja za telekomunikacije dobiva nove razsežnosti. Na glavo bi lahko postavil način financiranja državne družbe za avtoceste, pod vprašaj pa tudi njeno sposobnost vračanja skoraj treh milijard evrov posojil v prihodnjih letih.
V uredništvu Dnevnika smo namreč pridobili dopis, ki ga je minister Omerzel sredi marca poslal Sodu. Ta je v sporu, v katerem je ministrstvo Darsu očitalo, da je brez soglasja vlade ustanovil podjetje Delkom in s tem kršil koncesijsko pogodbo z državo, stopil na stran Darsa. Stališče krovnega upravljalca državnega premoženja je razburilo Omerzela, zato mu je poslal štiri strani dolg dopis. V njem se je minister med drugim vprašal, »ali Dars že leto in pol sploh še zakonito pobira cestnino«. »Odpirajo se vprašanja, ali Dars /.../ izvaja koncesijo brez pravne podlage,« je v dopisu poudaril Omerzel. In dodal, da gre za »argument, ki verjetno ni ugoden v razmerju do kreditodajalcev«, torej mednarodnih bank.
Tem mora Dars (vodi ga Matjaž Knez) samo do leta 2016 vrniti okoli 700 milijonov evrov posojil. Po Omerzelovem mnenju zdaj obstaja pravni dvom, ali bo Darsu to uspelo storiti na zakonit način. Pobiranje cestnine, ki ga Darsu v zameno za plačilo koncesijske dajatve nalaga koncesijska pogodba, je ključni vir Darsovih prilivov. Samo lani je z njim zbral 305 milijonov evrov.
Različno razumevanjekoncesijske pogodbe
Kaj natančno je imel v mislih Omerzel? Jabolko spora med Darsom in ministrstvom je različno razumevanje prej omenjene koncesijske pogodbe, dokumenta iz leta 2004, ki opredeljuje temeljna razmerja med Darsom in državo. Ta eksplicitno navaja, da potrebuje koncesionar, torej Dars, za ustanovitev novega podjetja, v katerem opravlja drugo gospodarsko dejavnost, predhodno soglasje vlade. Če tega ne dobi, je po pogodbi to celo »bistvena kršitev«. Kljub temu na Darsu vlade za soglasje niso niti zaprosili. Sami so namreč ocenili, da ga ne potrebujejo. Zakaj ne? Ker po njihovem določilo iz koncesijske pogodbe, ki omenja soglasje vlade, »nima več smiselne podlage«, saj da je novi zakon o Darsu iz leta 2010 »bistveno spremenil koncept družbe«. Hkrati je, tako meni Dars, država kot edini delničar že zastopana v nadzornem svetu (vodi ga Dušan Hočevar), ki je z ustanovitvijo novega podjetja soglašal.
Tej nenavadni obrazložitvi so pritrdili tudi na Sodu, kar je ujezilo Omerzela. »Zakonodajne spremembe (iz leta 2010, op. p.) ne pomenijo izključitve določb, ki so pomembne za koncesijsko razmerje in so namenjene varstvu interesov koncedenta (države, op. p.), Dars je podpisal pogodbo, ki jo mora spoštovati,« je zapisal Omerzel. In opozoril: »Sodovo stališče ogroža pravno varnost. /.../ Pomeni, da lahko kdor koli v tej državi postavlja dvom, ali je koncesija sploh še veljavna ali ne.« Takšno selektivno stališče do določb iz pogodbe, zaradi česar ni natančno jasno, ali ta sploh še velja ali ne, po Omerzelovem mnenju odpira vprašanje, ali Dars že leto in pol sploh zakonito pobira cestnino. »To bi moralo skrbeti predvsem Sod in ministrstvo za finance,« je še dodal Omerzel. Zakaj je sporno obdobje dolgo leto in pol? Ker sta decembra 2012 država in Dars sklenila zadnji dodatek h koncesijski pogodbi, k čemur je državo takrat zavezoval zakon o uravnoteženju javnih financ, bolj znan kot Zujf. Takrat na Darsu o smiselnosti koncesijske pogodbe očitno še niso dvomili.
Pri vprašanju koncesijske pogodbe za upravljanje in vzdrževanje avtocest, krovnega dokumenta iz leta 2004, ki opredeljuje razmerja med Darsom in državo, še zdaleč ne gre le za vihar v kozarcu vode. Izraženi dvomi visokega predstavnika vlade, ki so jih sprožila stališča Darsa in Soda, lahko povzročijo vrsto – milo rečeno – neprijetnosti: otežijo lahko pogajanja z bankami o reprogramiranju Darsovih posojil in izpeljavo priprav na morebitno privatizacijo družbe. Ne gre niti pozabiti, da mora Dars o bistvenih spremembah koncesijskih ureditev poročati EU.
