Zadnje večje poplave na Planinskem polju so še ena lekcija iz poplavne (ne)varnosti tako za lastnike objektov na problematičnih območjih kot tudi za tamkajšnje občine in državo. »V naravi ni katastrof. V naravi so samo pojavi, ki učinkujejo v večjem ali manjšem obsegu. Človek lahko to do neke mere modificira, v osnovi pa ne more nič, torej je najbolje, da se umakne. Sonaravno življenje upošteva ravno to dejstvo.« Tako geolog, dr. France Šušteršič, upokojeni profesor na ljubljanski naravoslovnotehniški fakulteti, sicer domačin iz Laz in zelo dober poznavalec Planinskega polja, odgovarja na vprašanje, kaj bi se končno morali naučiti iz petdeset- ali stoletnih poplav, ki bodo zaradi pod nebnih sprememb v prihodnje zagotovo še pogostejše in obsežnejše.
»To sicer ne pomeni, da ne bomo več zgradili nobenega zidu, nasipa ali mostu, čeprav bi morali biti tudi protipoplavni ukrepi sonaravni. Treba pa se je umakniti od tam, kjer narava gospodari po svoje. Gre za vprašanje strategije države, ki bi za to morala že danes začeti pripravljati ustrezne pravne podlage,« razmišlja Šušteršič. Kot ocenjuje, je v našem soočanju s takšnimi pojavi dobro vidno, da se je ljudsko izročilo pretrgalo. »Iz zgodovine vemo, da so bili v Planini v ulici, kjer so zdaj hiše pod vodo, nekoč furmanski hlevi,« pravi Šušteršič, ki me ni, da imamo torej opraviti z nekakšno »polzavedno ignoranco«.
Proti poseganju v naravne pojave
Tudi mag. Rok Fazarinc, strokovnjak za inženirsko hidrotehniko in predavatelj na ljubljanski fakulteti za gradbeništvo in geodezijo, ocenjuje, da so bile tako visoke vode ravno dovolj redke, da so si ljudje na območju Planinskega polja (in podobnih poplavnih območjih) vseeno zgradili nadomestne ali obnovili stare hiše. »A tudi na tako visoke vode se mora računa ti. Pomembno je, da si zastavimo cilj, kakšno varnost bi želeli imeti za do ločene objekte, in v skladu s tem ravnamo,« pravi Fazarinc. Oteževalna okoliščina v primeru kraških polj je, da v primerjavi z rekami zakonitosti niso tako izrazite, da bi jih lahko preprosto izračunali. Ravno zaradi njihove specifičnosti Fazarinc pravi, da je smiselno opraviti temeljit razmislek in analizo, katere objekte je mogoče in upravičeno, tudi ekonomsko, varovati s trajnimi nasipi ali zidovi, preostale pa umakniti oziroma jim spremeniti namembnost. »Ne bi pa sam nikakor skušal urejati ali spreminjati naravnih pojavov. Nujno jih je ohranjati takšne, kot so.«
Na nevarnost bodočih tendenc po umetnem reguliranju, ki bi sprostilo prostor na poplavno ogroženem območju, opozarja tudi geograf dr. Andrej Mihevc, raziskovalec z Inštituta za raziskovanje krasa ZRC SAZU. Ljudje, ki imajo na poplavnem območju hiše, deloma tudi po svoji, deloma pa po odgovornosti tistih, ki so jim to dovolili, poplave v nasprotju s svojimi predniki veliko težje prenašajo, saj danes nastane veliko večja škoda kot nekoč. »Na območju teh poplav pa gradi tudi družba, za katero pa ne bi smeli dovoliti, da se obnaša rizično, saj gre za naš davkoplačevalski denar,« na poplavljene čistilne naprave, kanalizacijo in vodne črpalke opozarja Mihevc. Podobno se sprašuje tudi o upravičenosti gradnje določenih protipoplavnih ukrepov z javnim denarjem, ko bi bilo bolj smotrno ljudi spodbujati, da se s poplavnega območja izselijo.
Ali pri sprejemanju prostorskih aktov, ki so omogočili gradnje na tem območju, poplavne problematike torej niso dovolj upoštevali, smo vprašali postojnsko in logaško občino, v katerih ležijo poplavljeni objekti na Planinskem polju.
Zaostritev s poplavno uredbo
Na občini Postojna so odgovorili, da se območje stavbnih zemljišč že vse od osemdesetih let, ko so bili sprejeti prvi plani, na tem območju ni širilo in da je občina tudi s sprejemom občinskega prostorskega načrta (OPN) leta 2010 vsakršne posege v poplavna območja še dodatno omejila in jih skušala preprečevati. Priznavajo pa, da je že pred tem vendarle prihajalo do določenih obnov oziroma nadomestnih gradenj že obstoječih objektov, ki so zdaj pod vodo.
Na ministrstvu za infrastrukturo in prostor potrjujejo, da je bilo problematično predvsem obdobje zadnjih 50 let, ko se je zaradi ohlapnih prostorskih predpisov, izsiljenih gradenj, ki so pogosto nastale brez ustreznih dovoljenj, neučinkovitega delovanja posameznih pristojnih državnih služb ter pomanjkljivega inšpekcijskega nadzora zidalo tudi na ogroženih območjih.
A naj bi tako imenovana poplavna uredba iz leta 2008 postavila povsem nova pravila igre. Na ministrstvu za kmetijstvo in okolje so poudarili, da bodo kljub pritiskom vztrajali, da občine, ki so dotlej vodarsko problematiko jemale premalo resno, v postopku priprave novih občinskih prostorskih načrtov njena določila dosledno upoštevajo. Veliko občin je to po oceni ministrstva tudi storilo, ker se zavedajo, da so finančni vložki in časovne zamude pri terminskem planu bistveno manjše breme kot sprejemanje odgovornosti za nastalo škodo ob morebitnih poplavah. Poleg tega tudi načrtovanje in izvedba tehničnih protipoplavnih ukrepov postajata strokovno, predvsem pa finančno vedno zahtevnejša. »Najcenejši in najbolj učinkovit preventivni ukrep je prostorsko načrtovanje z upoštevanjem naravnih omejitev prostora, kar poplave so,« načrtovalce opozarjajo na ministrstvu.
Tudi v sosednji logaški občini pravijo, da je bila problematika poplav pri sprejemu prostorskih aktov v veliki meri z vso pozornostjo upoštevana. »Drži pa, da občine same ne zmoremo vsega finančnega bremena izdelave tako imenovanih hidrološko-hidravličnih presoj, zato je bila pri sprejemu prostorskega akta pripravljena taka študija za naselje Logatec, za vsa druga naselja pa se uporablja obstoječe poplavne karte, ki jih je pripravljala država,« odgovarja župan Berto Menard.