Že Emonci so plačevali za vodo

Z upoštevanjem stroke do briljantne rešitve

Tomčeva sodelavka dr. Brigita Jamnik je izpostavila modrost Ljubljančanov, ker so pred 125 leti prvo vodarno postavili ravno v Klečah. »Sprva so razmišljali, ali naj vodo za vodovod zajemajo iz površinskih voda ali iz podzemnih. Na srečo je mestna politika poslušala stroko, naj izkoristi podzemno vodo. Poleg tega so prvo vodarno odmaknili precej stran od mesta, zato širjenje in posledično urbanizacija mesta nista ogrozila vodnega vira,« je pojasnila. Dolgo so zdržale celo nekatere vodovodne cevi. Tiste na Čopovi ulici, ki jih je VO-KA zamenjala lani poleti, so recimo prebivalce oskrbovale praktično od samega začetka javnega vodovoda, je spomnil Tomec.

Ključno vlogo pri razvoju modernega vodooskrbnega sistema je imel Ivan Hribar, ki pa takrat še ni bil župan. Hribar je leta 1882 ustanovil poseben vodovodni odsek, ki je pod njegovim vodstvom presodil, da bo problem pomanjkanja neoporečne vode bolj kot gradnja novih vodnjakov rešil moderni vodovod. Mestni svet je odločitev za gradnjo vodovoda sprejel leta 1888. »Od odločitve za gradnjo vodovodnega sistema do dokončanja so potrebovali le dve leti. To je resnično fascinanten dosežek,« je prepričan Tomec.

A po začetnem letu 1890 se vodovodno omrežje, ki ga je projektiral Oskar Smrekar, ni širilo hitro. Mesto je po Tomčevih besedah vodovodne cevi polagalo le tja, kjer je bila gostota poselitve takšna, da se je to izplačalo. Čeprav si danes ne moremo predstavljati, da bi se kdo otepal vodovoda, pa je Jamnikova omenila, da so bili Ljubljančani sprva zadržani do te novosti: »Prej so vodo iz vodnjakov in studencev jemali zastonj, s prihodom vodovoda pa so jo morali plačevati. Poleg tega si mnogi niso mogli predstavljati, ali bo v javnem vodovodnem sistemu dovolj vode za vse in kakšna bo.«

Pipe so imeli odprte vso noč

Praktično sočasno z vodovodom so prišli tudi pozivi k varčni rabi vode. Upraviteljstvo mestnega vodovoda, ki mu lahko rečemo tudi predhodnik današnjega javnega podjetja VO-KA, je ljubljanski magistrat opozarjalo o potratni porabi. Kaj so ljudje počeli, da so razjezili upraviteljstvo? »Pipe so čez noč puščali odprte,« je povedala Jamnikova, ki se je tudi sama spraševala, kakšna je bila logika za takšno razsipnostjo. Ob tem velja omeniti, da je pravilnik o pridobivanju vode iz ljubljanskega mestnega vodovoda strogo prepovedoval takšno početje. Še več, za kazen je bil zagrožen celo odklop vode.

»Mediji so celo pisali 'svarljive in poučne članke', s katerimi so ljudi skušali odvrniti od tega, a niso kaj veliko pomagali,« je dodala Jamnikova, ki je opomnila, da so se nekateri prebivalci tako potratno obnašali še pred dobrima dvema desetletjema. »Predvsem konec 80. in v začetku 90. let smo bili priča največji porabi vode iz preprostega razloga, ker je bila zelo poceni. Ko je cena porasla, je tudi poraba upadla,« je dodal Tomec.

Rimljani so Emono prepredli z vodovodom

Oskrba z vodo pa ni postala pomembna šele s koncem 19. stoletja. Voda in z njo povezana higiena sta imeli pomembno vlogo že pred približno 2000 leti. »V Emoni so sprva uporabljali vodnjake, kot je tisti na Kongresnem trgu. Potem pa so predvidoma v 2., 3. stoletju zgradili vodovodno omrežje,« je pojasnila kustosinja za antiko dr. Bernarda Županek iz Mestnega muzeja in omenila, da so arheologi konec leta 2012 ob gradnji vrtca v Podutiku odkrili nove ostanke rimskega vodovoda. V neposredni bližini tega vodovoda sta dva vodna izvira in arheologi ugibajo, ali sta ravno ta vira Emonce oskrbovala z vodo. Po besedah Župankove so arheologi našli tudi kar precej svinčenih cevi, ki so bile del napeljav v hišah. Cev, ki so jo izkopali na današnji Erjavčevi cesti, ima še viden žig Emonca Lucija Anirija Rufa. Toda ni jasno, ali je bil slednji lastnik delavnice cevi ali lastnik hiše, kjer je bila položena cev.

Pomemben del rimskih vodooskrbnih sistemov je bil po besedah Župankove tudi tako imenovani vodni stolp. To je bila ogromna cisterna na robu mesta, ki je bila namenjena distribuciji vode. V vodovodnem stolpu so se usedline v vodi posedle, kar pomeni, da je po ceveh tekla prečiščena voda. Kako iznajdljivi in pragmatični so bili Rimljani, po mnenju Župankove kaže vodni stolp v Pompejih. »Če je prišlo do pomanjkanja, so vodo iz vodnega stolpa spuščali samo v javne objekte. S tem so zagotovili, da so vsi prebivalci imeli dostop do pitne vode,« je pojasnila kustosinja Mestnega muzeja in poudarila, da so že Rimljani plačevali davek za vodo.

Kopališča in stranišča kot klepetalnice

Čeprav ostankov emonskega vodnega stolpa v naši prestolnici še niso odkrili, pa so arheologi našli ostanke nekaterih drugih z vodo povezanih objektov, brez katerih si Rimljani niso mogli zamišljati vsakdana. »Mesto ni bilo mesto, če ni imelo kopališča. V Ljubljani so kolegi eno večje kopališče našli na mestu, kjer bo stal NUK II, manjše pa še na območju nekdanje tovarne Šumi,« je navedla Župankova. Da je mesto imelo več kopališč, je bilo povsem običajno. »Bogatejši Emonci so celo imeli v hišah manjša zasebna kopališča. Kopanje je bilo za Rimljane osrednja aktivnost, saj so se ljudje družili in klepetali.«

Rimljani pa se niso družili le v kopališčih, temveč tudi na javnih straniščih. Zanje je bilo nekaj povsem normalnega, da so večje ali manjše biološke potrebe opravili v družbi še denimo ducata sosedov, seveda istega spola, saj je bila uporaba stranišč in tudi kopališč ločena po spolu. Župankova je pojasnila, da je bilo v Emoni javno stranišče pod Emonsko cesto v križišču z Zoisovo in da je bilo verjetno del kopališkega kompleksa pri NUK II.

Toda z zatonom Emone je vodovodna in tudi kanalizacijska infrastruktura, s katero so se ponašali Rimljani, šla v pozabo. »Po antiki je s tega vidika sledil korak nazaj zaradi drugačnega načina življenja. Takšna mestna infrastruktura in tudi higiena ljudem nista bili več toliko pomembni kot Rimljanom,« je ta zasuk pojasnila Župankova.