Misel na pohod po Ljubljanskem barju minulo soboto ni bila preveč mamljiva. Toda kljub dežju, ki je v noči na soboto namočil prst in ni popuščal niti dopoldan, je četica nekaj več kot dvajset raziskovanja željnih duš sklenila, da jih mokra nadloga ne bo ustavila pri spoznavanju pogosto spregledanih kotičkov Ljubljanskega barja. »Danes bo pač vse v znamenju vode, brez katere tudi Barja ne bi bilo,« je popotnike s pelerinami in dežniki pozdravil geolog in profesor hidrologije dr. Mihael Brenčič.
Pot so začeli na robu barja v dolini, ki jo polkrožno objemajo visoke stene. V preteklosti se jih je prijelo zlovešče ime Hudičeve stene. Te prepadne skale v svojem vznožju skrivajo Močilnik, še en pojav, ki je domačinom v preteklosti vzbujal strahospoštovanje. Ta izvir Ljubljanice naj bi namreč znal tako impresivno bruhati vodo, da niti ni čudno, zakaj so se ga domačini bali in ga povezovali s samim peklenščkom.
Od Jazona do prvih potapljačev
Danes se Močilnika ne gre bati, le v času visokih voda Brenčič priporoča pazljivost pred padcem v vodo pri opazovanju tega nadvse zanimivega pojava, ki ga popestri še pripovedka o Jazonovih Argonavtih. Turistični vodič in domačin Borovnice Damjan Debevec je pojasnil, da naj bi Jazon na poti iz Črnega morja priplul do Vrhnike, kjer pa je naletel na visoke skalnate ovire. Poti do Jadranskega morja torej ni mogel nadaljevati po vodi, kar naj bi Jazona tako razhudilo, da je s stisnjeno pestjo udaril v steno nad Močilnikom. Ogromni odtis domnevne Jazonove pesti je viden še danes.
Voda – v obliki vodnih kapelj in izvirov – je popotnike spremljala vso pot peturnega strokovnega vodenja po Ljubljanskem barju, ki ga je organiziral javni zavod Krajinski park Ljubljansko barje. Rdeča nit poti so bili izviri Ljubljanice. Poleg Močilnika so raziskovalci spoznali še skupini izvirov pod skupnim imenom Retovje in Bistra. Vsi ti izviri tvorijo med seboj povezan sistem, je poslušalce poučil Brenčič, medtem ko so si z vrha hribčka ogledovali enega od izvirov v Retovju, ki mu domačini pravijo Malo okence, blizu pa ima brata z imenom Veliko okence. Malo okence je bilo v soboto videti kot komaj kaj večja luža, na kateri je nežno valovala zelenkasta voda, a Brenčič je opozoril, da voda podobno kot v Močilniku včasih bruha tako silovito, da nastane dokaj visoka vodna goba.
Tudi Brenčič je bil poleg poljudnih razlag hidroloških pojavov poln zanimivih zgodbic. Na primer te, kako sta se brata Ivan in Dušan Kuščer potapljala v Veliko in Malo okence. Kuščerja sta se po Brenčičevih besedah potapljala tako, da je imel brat, ki je bil v vodi, v ustih cev, skozi katero je drugi brat na površju z zračno tlačilko potiskal zrak. Glede na to, kakšno tehnologijo pri potapljanju uporabljamo danes, je moral človek uporabiti kar precej domišljije, da si je predstavljal ta humoren prizor, ki pa predstavlja enega prvih korakov potapljaštva v Sloveniji.
»Toplice« brez vonja po kloru
Veliko domišljije je bilo treba uporabiti tudi pri Furlanovih toplicah. Oči, obremenjene s podobo term z bazeni in tobogani, so v kraju Mirke zaman iskale tipične modre ploščice, nos ni zavohal vonja po kloru. Furlanove toplice so toplice praktično samo zaradi imena, saj na tem območju iz velikih globin na površje prihaja topla voda, katere temperatura se giba med 19,5 in 22,4 stopinje Celzija. Da temperatura ni stalna, je po Brenčičevi presoji krivo mešanje z bližnjo Ljubljanico. Izvira žal ni videti, saj je površina pokrita z betonskimi in kovinskimi pokrovi. Da pa je voda resnično topla, so se sobotni raziskovalci prepričali tako, da so odprli enega od manjših pokrovov in roko držali nad odprtino, skozi katero je vel topel zrak, ki ga je segrela v temačni globini skrita topla voda. Termalno vodo v Mirkah naj bi odkrili že Rimljani, je dejal Debevec, vendar ni dokazov, ki bi to teorijo potrjevali. »Se pa starejši domačini sigurno še spominjajo, kako so se kot mladi namakali v tej vodi,« je pripovedoval Debevec.
Enodnevni raziskovalci Ljubljanskega barja so bili tako uka željni, da so v nasprotju s slovensko navado svoja dva vodiča med potjo vestno spraševali. Na koncu izleta domov niso šli samo z novimi informacijami, ampak so si o Ljubljanskem barju ustvarili precej drugačno sliko, kot so jo imeli prej. »Tudi sam sem včasih mislil, da je Barje neko neprijazno, mokro, močvirnato okolje, a še zdaleč ni takšno. Barje je zakladnica informacij, knjiga, v kateri je zapisan nastanek Barja in tudi okolice. V tem vidim največjo vrednost Ljubljanskega barja,« je prepričan Anton Žvanut, ki se je za Ljubljansko barje ogrel po tem, ko je naredil tečaj za vodiča po tem kraju. Čeprav se je pri izobraževanju za vodiča že dobro spoznal z Barjem, pa se je sobotnega izleta udeležil, ker ima rad vodene oglede. »Vedno lahko izveš še kaj novega, nekaj, česar nisi vedel.«
