Ethan Grant je lani junija v domačem Dublinu na Irskem diplomiral kot industrijski oblikovalec, nato pa skoraj takoj zatem spakiral diplomo v potovalko in se preselil v Ljubljano. Pred tem je bil v Sloveniji le enkrat na obisku pri prijateljici, ki jo je spoznal na izmenjavi Erasmus v Pragi. »Na prvi pogled sem se zaljubil v Ljubljano, še nikoli nisem videl tako čudovitega mesta s tako prijaznimi ljudmi.« Želi delati kot storitveni oblikovalec in pomagati ljudem, a v Dublinu je tega zelo malo, pravi, »v Sloveniji pa je kar nekaj takih podjetij, na spletu sem našel Gigodesign, jim poslal prošnjo in sprejeli so me na pripravništvo. Mislil sem si – to je popolno! Lahko bom živel v svojem najljubšem evropskem mestu in uresničil svoje poklicne ambicije!«
Na Irskem je kriza podobna
Februarja se je njegovo pripravništvo izteklo in ker ni dobil redne zaposlitve, se je znova znašel na začetku. »Ne, ne grem nazaj na Irsko,« je trdno odločen Ethan. »Prav nenavadno je, kako močno sem prepričan v to. Obožujem potovanja, ampak ko sem prišel v Ljubljano, sem nehal razmišljati, da bi živel kje drugje. Še bom potoval, ampak to je kraj, kjer bom najverjetneje živel vse svoje življenje.« Kriza in težke zaposlitvene razmere ga ne skrbijo, tega je vajen, saj je tudi na Irskem podobno. »Veliko ljudi odhaja, približno trikrat več kot v Sloveniji, čeprav je prebivalcev le dvakrat več. Stopnja nezaposlenosti je enaka ali višja od slovenske. Vse pritožbe in slabe zgodbe, ki jih slišim tukaj, sem slišal že doma.« Zato živi aktivno in ves čas išče priložnosti. V zadnjem mesecu se je priključil ekipi kreativnega centra Poligon in spoznal Marca iz italijanskega Milana, s katerim trenutno ustvarjata projekt Fusedrops, kapljice bodočih storitev v mestu. »Ne bi rad izdal preveč, saj še ni končana, ampak z Marcom se ukvarjava s platformo, s katero bodo lahko meščani sami soustvarjali boljše življenje v mestu, predlagali in razvijali storitve. Ljubljana ima že zdaj nekaj čudovitih storitev – na primer električni avto Kavalir, ki zastonj prevaža ljudi, ki to potrebujejo. To je noro, ne obstaja nikjer! V Dublinu sploh ne moreš iti na avtobus za manj kot tri evre, kar je noro, preveč drago.« Pravi, da je energija med Slovenci dobra, veliko boljša, kot jo vidimo sami. »Zelo veliko je kreativnosti, truda in močnega duha skupnosti. »Recimo mreža Service design Slovenija, kjer sem zdaj član organizacijske ekipe – ljudje tam poskušajo preprosto predstavljati dobre prakse oblikovanja, ki pomagajo ljudem.« Obstaja cela skupnost ljudi, ki želijo izboljšati kakovost življenja, spodbujati empatijo med prebivalci mesta, in ne profita! »Slovenci spoštujejo okolje, ljudi, skupno dobro. Ko pomislim na domače mesto, mi je kar malo nerodno, ker so tam najstarejšo zgradbo v mestu, zgodovinsko bogato mestno hišo, spremenili v restavracijo McDonald's!«
Nobenega kulturnega šoka
Zaradi Ljubljane je prvič v življenju izkusil domotožje. Zgodilo se je med božičnimi prazniki na Irskem! »V nekem trenutku božičnega večera sem tako zelo pogrešal Ljubljano. Seveda tega nisem zaupal svoji družini. Mislim, da mama ne bi bila preveč vesela, če bi ji povedal,« se nasmeji. Nič ni narobe z Irsko in svojo družino ima zelo rad, še pravi. »Ampak tukaj živim sam, Ljubljana je mesto moje samostojnosti.« Počasi se uči slovenščine in želi zaprositi tudi za državljanstvo, a bo moral še veliko vaditi, priznava: »Slovenščina je za angleškega govorca eden najtežjih jezikov zaradi spremenljivih končnic besed, ki jih mi sploh ne poznamo.« A vsak dan razume več. Pravi tudi, da je bil šokiran, da ni v Sloveniji doživel popolnoma nobenega kulturnega šoka. »Ko sem prihajal, sem se pripravljal na najhujše. Pričakoval sem slabo hrano. Na Irskem je pitje čaja velika zadeva, za vsako priložnost imamo svoj čaj, zelo smo ponosni tudi na naše mleko in maslo. Osnovne stvari, ampak morajo biti kakovostne. Ko sem živel v Pragi, mleko sploh ni bilo dobro. Potem pa sem šel tu v trgovino in vse je tako odličnega okusa. Mogoče je mleko celo boljše kot na Irskem!« Tudi v medčloveških odnosih smo Irci in Slovenci precej podobni, pravi: »Na Irskem se zelo dobri prijatelji ves čas norčujejo drug iz drugega, kar morda zveni nevljudno, ampak je zelo zabavno. In tukaj ljudje počno enako!« Ugotovil je tudi, da imamo identično nacionalno jed: »Irski tradicionalni zajtrk vsebuje 'black pudding', tip klobase s krvjo. Potem pa pridem v Slovenijo in mi ponudijo krvavico, povsem enako zadevo. Počutil sem se, kot da sem spet star štiri leta in jem nekaj domačega.« Oba naroda druži še močna ljubezen do piva, zato se Ethan sprašuje, ali ni Irska mogoče nekoč bila del Balkanskega polotoka, potem pa se ločila in odplavala na sever. »Druga možnost pa je, da ste nas nekoč davno nagnali!« doda s širokim nasmehom.