Tako kot mnogim Palestincem je vojna v Gazi postavila življenje na glavo tudi računalničarju Jaberju El Masryju, vendar k sreči v pozitivnem smislu. Začelo se je leta 2009 s pismom takratnega predsednika Danila Türka, kmalu za tem pa je Jaber prvič stopil na slovenska tla. Kot koordinator mednarodnega sklada za razminiranje in pomoč žrtvam min (ITF), ki ga je Slovenija ustanovila leta 1998, je na pobudo nekdanjega predsednika na rehabilitacijo pripeljal 21 mladih palestinskih žrtev vojnega nasilja.
Takrat je to evropsko državico spoznal v najboljši luči, saj so bili vsi več kot pripravljeni pomagati otrokom, ki jim je vojna vzela katerega od udov. Nekega dne je dobil celo sporočilo od mlade Slovenke, ki ga je videla v dokumentarnem filmu Prihajam iz Gaze in je verjela, da bo prek njega šel njen denar naravnost v roke tistih, ki so pomoč potrebovali. Zgodba pa se tu ne zaključi. Prav ta dobrodelna Slovenka je danes njegova žena in razlog, da živi v Ljubljani. Sprva je sicer želel El Masry svojo izbranko odpeljati nazaj v domovino, a ji zaradi nevarnosti oblasti niso dovolile prečkanja meje. »Če bi delala v kakšni mednarodni humanitarni organizaciji, bi zaslužila veliko bolje kot tukaj, pa še najemnine nama ne bi bilo treba plačevati,« pojasni prvotni načrt.
Vedno več kraljev ulice
Da se je Jaber načrtno spravil za računalnik in v brskalnik vtipkal Slovenija, pa je zaslužna druga Slovenka – dolgoletna dopisnica z Bližnjega vzhoda Karmen W. Švegel. »Nekega dne sem peljal tuje novinarje pogledat uničeno hišo moje tete in zagledali smo deklico, ki je sedela na ostankih hiše in brala knjigo. Vsi so jo fotografirali, Karmen pa je želela govoriti z njo in me je prosila, da prevajam,« opiše prvo srečanje s slovensko novinarko, ki je nekako vodilo do sodelovanja z ITF in zunanjim ministrstvom. Kot prevajalec pa je nato delal tudi s skoraj vsemi slovenskimi novinarji in fotografi, ki so poročali iz Palestine.
Zanj je Slovenija prijazna vas v Evropi: »Ima lepo naravo, čisto vodo, veliko lesa, termalno vodo, ljudje pa se sploh ne zavedajo tega bogastva in ne znajo izkoristiti naravnih virov.« Z njegove perspektive je kakovost življenja v Ljubljani dobra, saj lahko ponoči mirno spi, ne da bi poslušal streljanje, sicer pa je atmosfera v državi zelo slaba, ker ljudje niso srečni. »Kolikor sem uspel spoznati, je Slovenija dobra za upokojence, študente in turiste, sploh tiste bolj umirjene, ki si želijo sprostitve.« Opaža tudi, da je življenje vedno dražje in v petih letih, kar je v Ljubljani, vedno več ljudi prodaja Kralje ulice, mladi pa bolj popivajo, kot da bi bili aktivni in šli na ulice za spremembe.
Okupacija se nadaljuje
Diplomirani programer in informatik, ki je bil nekoč najmlajši uslužbenec na palestinskem ministrstvu za notranje zadeve, pri nas ni iskal dela v svoji stroki. »Ne maram tekmovati, zato niti nočem delati na področju, ki ga mnogi obvladajo, ampak raje počnem nekaj unikatnega,« pojasni. Zato se je tudi pridružil Skuhni, projektu zavoda Global, v katerem poleg štirih kuharjev pripravlja avtentično palestinsko hrano. V kuhanju uživa, poleg tega pa je ustanovil še zavod Nur za promocijo arabske kulture pri nas in postavil prvo spletno stran, na kateri je Slovenija predstavljena v arabskem jeziku. »Prvi namen je, da bogati Arabci najdejo vse informacije na enem mestu, hkrati pa ponujam informacije, kako lahko Slovenci pomagajo palestinskim otrokom,« razloži El Masry, na katerega se obrne veliko arabskih turistov, ko obiščejo Ljubljano.
Najboljši del življenja v prestolnici je zanj zeleno okolje, pri Slovencih pa najbolj ceni delavnost. Všeč mu je, da smo kljub dolgoletni okupaciji ohranili svoj jezik, toda sprašuje se, kako imamo na drugi strani tako malo samozavesti: »Vsi pravijo: 'Ampak Slovenija je tako majhna država!' To je že v glavah ljudi in zelo so preobremenjeni s takšno miselnostjo.« Še vedno smo okupirani, pravi, zdaj s strani Evropske unije, in le nekaj samostojnih let je imelo po njegovih besedah določen vpliv na ljudi. »V Palestini so ljudje manj obremenjeni. Če nekaj nimaš, se pač prilagodiš. Če ni dela, ne delamo samomorov. Ni varno, a vseeno ljudje niso tako omejeni sami s seboj,« se razgovori. Za prihodnost dopušča vse možnosti, saj trenutno Slovenija ne obeta ravno veliko. »Davek na dež?! Lepo vas prosim!« se kar malo razjezi in ilustrira, da se ljudstvo in vlada lovita kot Tom in Jerry. Da skuša država čim več iztisniti iz ljudi, namesto da bi delali na razvoju, pa je zanj mentaliteta iz srednjega veka.
