Konec leta 2011 je ljubljanska mestna občina iskala zasebnega partnerja, ki bi bil pripravljen na njenem 17.500 kvadratnih metrov velikem zemljišču v Savskem naselju prenoviti obstoječo in zgraditi novo športno infrastrukturo. Na razpis je prispela le ponudba podjetja PASAP, ki je imelo takrat park med Kranjčevo ulico in Linhartovo cesto v najemu že več kot leto dni. Da jim ni nihče konkuriral, pa ni bilo presenečenje niti zato, ker so prav oni še v istem letu na občino naslovili promotorsko vlogo in v njej predlagali večjo naložbo, potem ko pred njimi v ta park več desetletij ni nihče vložil skoraj nič.
Projekt oživitve savskega parka so zastavili tako, da bi občina odstopila zemljišče z opremo v vrednosti okoli 951.000 evrov, zasebni partner pa bi prispeval okoli 1,15 milijona evrov in dobil center v upravljanje za trideset let, a se do danes ni še nič bistveno premaknilo. »Trenutno je v teku druga faza konkurenčnega dialoga, pogajanja še niso končana,« je skop z informacijami vodja občinskega oddelka za šport Marko Kolenc. Dodal je le še, da bodo pogajanja sklenili predvidoma spomladi. Druga faza konkurenčnega dialoga sicer natančneje pomeni usklajevanje pogodbe o partnerstvu glede na potrebe in korist obeh strani. Ker gre za naložbo, v kateri je celotno breme na zasebniku, Siniša Večić, eden od treh lastnikov podjetja PASAP, priznava, da je zanje pomemben vsak člen te pogodbe. »Čeprav bi lahko naložbo res lažje izpeljali leta 2011, ko je bil gospodarski položaj boljši, se mi zdi bolje, da se pogajamo dve leti in izpogajamo dobro pogodbo, ki jo bomo lahko uresničili, kot da bi brezglavo podpisali nekaj, kar bi se kmalu ustavilo,« še pojasnjuje Večić, razumevajoč, da so na drugi strani previdni tudi na občini.
Od 40 do več kot 400 članov
Večić je leta 2010 skupaj s partnerjema, prav tako nekdanjima športnikoma, Alešem Pogačnikom in Petrom Vymetalkom, ustanovil podjetje izključno za najem tega ljubljanskega športnega parka. Njihov motiv je bil po njegovih besedah znanje, ki so ga pridobili v več desetletjih ukvarjanja s športom, prenesti naprej in nasploh širiti ljubezen do športa ter organizirati tudi vidnejša športna tekmovanja. Maja letos bodo minila štiri leta, odkar so res storili ta korak, od tod pa najbrž tudi deloma izhaja njihova previdnost pri javno-zasebnem partnerstvu. Od vseh pozabljeni park, ki je nastal okoli leta 1980, so namreč prevzeli v zelo slabem stanju. »Vedeli smo, da nas čaka veliko dela, tudi pogodbo smo podpisali po principu videno-najeto, a nas je potem vseeno na vsakem vogalu kaj presenetilo,« pripoveduje Večić in pokaže fotografije, ki so jih naredili ob primopredaji. Najprej so morali od prejšnjega najemnika odkupiti gostinski objekt, nato pa je bilo treba po hudi zimi obnoviti vodovodne inštalacije, prav tako so bila neuporabna teniška igrišča. Nekoliko so upali, da jim bo pomagala občina ali pa jim bo vsaj priznala del investicije, a se to ni zgodilo, ker da ta dela spadajo pod investicijsko vzdrževanje.
»Bili smo neizkušeni, tudi park smo slabo poznali. Verjetno smo bili boljši športniki kot podjetniki,« se danes pošali Večić, ko pogleda nazaj, in hkrati s ponosom zre v to, kar jim je uspelo narediti v štirih letih najema. Osem teniških igrišč je zelo dobrih, pravi in kot igralec tenisa trdno stoji za tem. O tem pa seveda pričajo tudi uporabniki. »Na začetku smo dobili seznam članov, na katerem je bilo okoli 40 ljudi, danes pa je to število vsaj desetkrat večje,« pove Večić z zadovoljstvom, saj so vsi trije lastniki teniški strokovnjaki.
Obnovili so tudi rolkarski park, ki ga lahko zainteresirani uporabljajo brezplačno, enako je s košarkarskimi igrišči, s tem, da se lahko vsi pri njih po rekreaciji tudi brezplačno oprhajo. In to s toplo vodo, za katero so morali prav tako ob prevzemu poskrbeti sami. Edina naložba, ki naj bi jim jo priznala občina, je manjše nogometno igrišče z umetno travo, ki so ga uredili na zapuščenem balinišču za brunarico.
Radi bi 12 mesecev dolgo sezono
Podjetje PASAP posluje pozitivno že četrto leto, ukvarja pa se samo s športnim parkom Savsko naselje, zagotavljajo njegovi lastniki. Med letom ga obišče okoli 60.000 ljudi, park pa niti ni ograjen, tako da je dostopen praktično 365 dni na leto. Težava je le to, da njihove infrastrukture ni mogoče uporabljati v vsakem vremenu, tako se denimo teniška sezona prekine z nižjimi temperaturami.
Prav to je bilo tudi izhodišče za javno-zasebno partnerstvo, saj kot pravi Večić, status najemnika ni dober ne za eno ne za drugo stran: »Pravno gledano kot najemnik ne moreš ničesar zgraditi oziroma ti naložbe ne povrnejo, opravljaš zgolj tekoče vzdrževanje brez dodane vrednosti, zato smo se odločili, da pripravimo promotorsko vlogo.« In zakaj so sploh pripravljeni sprejeti tveganje in vložiti svoj denar v ta center? »Ker smo entuziasti,« odgovarja Večić, »z zornega kota dobička bi bilo verjetno bolje milijon investirati v kaj drugega, a nas motivira ljubezen do športa, imamo dovolj energije in zdi se nam vredno vztrajati.«
V načrtu je postavitev balona nad štirimi teniškimi igrišči in nad nogometnim igriščem, prav tako naj bi obnovili podlago na vseh igriščih, ob tem pa bodo še pokrili, osvetlili in ozvočili rolkarski park. Na novo bodo postavili prostore za piknik in sprostitev, na mestu, kjer je v teh dneh drsališče, bo nastalo večnamensko igrišče, zraven njega pa največja pridobitev. To bo sodoben objekt z garderobami, sanitarijami, fitnesom, velnesom in restavracijo. Z njim, pojasnjujejo lastniki, bodo izpolnili tudi pogoje za organizacijo večjih tekmovanj.
»Najtežji del za dosego tega cilja je že za nami,« še ocenjuje Večić in ne vidi ovir, da ne bi prišlo do uresničitve projekta. Pri njih je pogodba usklajena, potrebuje le nekaj lepotnih popravkov, težav z bančnimi garancijami ne pričakujejo in upajo, da bo pogodba podpisana čim prej. Če pa se to ne bo zgodilo, se bodo potem, ko jim prihodnje leto poteče najemna pogodba, zagotovo še prijavili na razpis za najem parka, saj se jim zdi škoda odnehati na tej točki. Zaradi njih samih, športnikov in stanovalcev v okolici.