Zgodba sicer ni bila nikoli resno potrjena. No, tudi kot izmišljotina je prizor, ko zvito organizirano glodavsko tolpo pod ruševinami pričaka nalogi predana pasja lepotca ter na neznan način doseže, da nista prišla ven. Primerna primerjava za to, ko se nekdo ves prerojen vrne s počitnic, doma ga pa pričaka stara okorela cinična zasedba. In ga z nekaj potezami za dobrodošlico nemudoma in z užitkom prizemlji. Da se takoj spomni: »Aja, doma sem! Seveda!«
Vsega nekaj dni torej človeka drži tisto nekaj, česar se je navzel na gostovanju v tujih deželah. Potem splahni, izgine, se razdiši. In minuli konec tedna so bili očitno ti dnevi. Ko so se ljudje vrnili domov. Sveži. Z drugo samopodobo. Z novimi vonji v nozdrveh, prizori v glavi, s kanček drugačno hojo, držo, bolj zravnani in samozavestni, neposrednejši. Godili so drug drugemu. Ni bilo prostora za težaštvo. Agresijo. Vsaj nisem je videl. Vse na fino. Če si imel kaj, kar je kdo hotel, si dal. Ali pa ne. Pa nobenih zamer. Bržkone je svoje prispevala tudi ohladitev. Jopičastvo je vendarle miroljubna smer. Tako dobrega večera na Trnfestu, kot je bil v petek, recimo že dolgo ne. Na zabavah uglednejše mladeži, ki je bila omenjeni večer večinoma pričujoča, je tako in tako ugodno, da ti je prizaneseno biti priča temu, da človek človeku razbije na glavi steklenico.
Podobno ne isti večer v Monoklu. Namesto tega se lahko zabavaš s čudenjem kraljici plesišča, samozadostni prvoligašici, ki nalete pavijanov odbija in vzdržuje obenem s tem, da nihajoč v ritmu polaga kazalec na ustnice in izvaja blagi, zgolj z usti ponazorjeni: »Šššššš!« Ki ga je lahko pobrala... od kod že, se vprašaš. China Girl, prastari videospot Bowiejea, ne? V vsakem primeru seksi, a redka finta. Tudi ogledniki z drugih prizorišč poročajo o podobnem. O mega noči. Ki je bila sama po sebi največji izkupiček. »Plešem z žensko, res mi gre dobro, ko se ona ustavi, zdrzne in reče: 'Ej, poročena sem, dva otroka imam, pa še srečna sem!'« je v poročilo zapisal prigodo eden od njih. Jap, šlo je za noč, ko te je lahko spreletelo, da živiš v najboljšem mestu na svetu. Čeravno na hvalospeve študentov Erazmusa ne dam prav dosti, ker če »uletim« kam, kjer tovrstna ekipa vklopi svoj turbopogon, raje pobegnem.
Vendar pa je to, da mora od jamranja in pizdenja odvisen tukajšnjik najprej nekam iti, da se zave, v kako dobrem mestu dejansko živi, kar standarden moment. Da ugotoviš, da je Ljubljana resna prestolnica zabave, ki kot taka menda postaja tudi že navzven razvpit brand. Kar seveda ni od včeraj, ampak je zasluga mnogokaterih, ki jih danes niti ni več na spregled (vključno s starimi hipuzli iz Lipe itd.), so pa davno prispevali svoje k osnovam, na katerih današnji značaj tega mesta temelji. Če ta »brandiranost« res obstaja in je torej to, da nekje na tujem poveš, da si iz Ljubljane, izvrstna legitimacija, je to zgolj dobro za vse. Za naključneže, ki kam gredo, ali pač za službene predstavnike. Spomnim se tipov iz Beograda, New Yorka in drugih razvpitih mest nekoč. Samo to, od kod so prihajali, jim je dalo nekaj točk prednosti.
