»Ej, Sneguljčica, če ti bo dolgčas pri nas, bomo pa peli, pa plesali, pa se šli teater,« sodobni Sneguljčici predlaga palček. Besedilo je del predstave, ki jo pravkar pilijo dramski igralci Gimnazije Jesenice pod vodstvom mentorice profesorice Marije Palovšnik. Predstavo bodo kmalu prikazali selektorjem za sodelovanje na srečanju mladinskih gledaliških skupin. Ne le v tej igri, v vsej gimnaziji se res gredo teater, in to na veliko. Dosežke vsakega razreda, ki se odloči za sodelovanje, pokažejo na dramskem festivalu, ki je letos potekal že tretjič. Sedem razredov se je želelo predstaviti s svojo gledališko igro, petim je to tudi uspelo, že tradicionalno pa so se na odrskih deskah gledališča Toneta Čufarja na Jesenicah predstavili tudi profesorji, pripoveduje Palovšnikova. »Udeležba na festivalu ni obvezna, vendar je oba večera, ko so bile predstave, gledališče pokalo po šivih. Dijaki so želeli videti sošolce in profesorje, profesorji pa svoje dijake,« navdušeno pove ravnateljica mag. Lidija Dornig.
To so trenutki, ki spreminjajo odnose med dijaki in profesorji, pravi ravnateljica. Dijaki pri svojih predstavah poskrbijo za vse: kostume, sceno, režijo, besedila, razdelitev vlog. Pri tem z ustrezno pomočjo in motivacijo pokažejo neverjetne, največkrat do takrat skrite talente. Z njimi sami sebi in profesorjem dokazujejo svojo vrednost – čeprav imajo morda pri kakšnem predmetu težave.
Presenečeni pa so tudi dijaki, ki na odrskih deskah svoje profesorje vidijo v popolnoma drugi luči. »Zanimivo jih je videti sproščene. Pokažejo nekaj, za kar ne vemo, da znajo. Tega smo zelo veseli, saj so tudi v razredu potem bolj sproščeni odnosi,« nam je med vajo dramske skupine zaupal eden od dijakov.
Do solz
Ravnateljico Dornigovo je zamisel mentorice o dramskem festivalu presenetila kot strela z jasnega. »Včasih smo imeli eno dramsko skupino, profesorica Palovšnikova pa je predlagala, da bi se s predstavami predstavili posamezni razredi.« A mentorica dodaja, da se ideja ni rodila čez noč. Uspehi dramske skupine leta 2010 na festivalih mladinskih in odraslih dramskih skupin so dali Palovšnikovi nov zagon, čeprav leto kasneje uspehov niso ponovili. »Če imamo talente, zakaj tega ne bi pokazali,« si je mislila in svojo idejo uresničila.
Medtem ko so dijaki za prvi festival ves čas vadili ob vednosti profesorjev, so vaje profesorjev za njihovo prvo predstavo potekale v popolni tajnosti. »Srečevala sem kolege v okolici šole ob zelo čudnih urah. Vedno so imeli sumljive izgovore, kaj počnejo tam. Ko sem sedela na prvem dramskem festivalu in sem jih med delom žirije, ki je odločala o najboljši igri in najboljših igralcih, zagledala na odru, sem zajokala. Ganilo me je, ko sem videla, koliko energije in truda so dijaki in profesorji vložili v festival popolnoma prostovoljno,« se spominja ravnateljica.
Brez širine ne gre
Zdaj ko se je evforija letošnjega dramskega festivala polegla, se dijaki dramske skupine, tokrat iz vseh letnikov skupaj, še vedno srečujejo trikrat ali štirikrat na teden, tudi med poukom, in vadijo Sneguljčico. Žirijo bodo poskušali prepričati tudi z glasbo in petjem.
Tudi sicer mora šola zaradi majhnosti, in ker je edina splošna gimnazija daleč naokoli, poskrbeti za vse vrste zanimanj. Pevski zbor, plesna skupina, fotografski krožek, likovni krožek, akrobatska skupina... sodijo le med nekatere od okoli 60 obšolskih dejavnosti, kjer odkrijejo mnogo nadarjenih. Gimnazijo obiskuje 413 dijakov, a so imeli lani kar 690 nastopov na šolskih tekmovanjih na različnih področjih, 176 na regijskih, 304 na državnih. Poleg drugih priznanj so osvojili 178 bronastih, 38 srebrnih in 20 zlatih priznanj, dijaki iz športnega oddelka pa se ukvarjajo s kar 34 različnimi športnimi panogami.
Socialni čut dijakov
Kljub vsemu se v jeseniško gimnazijo, kot na mnoge druge zunaj univerzitetnih središč, vpisuje vse manj dijakov. Dornigova za to krivi tudi socialno stisko družin, ki otroke usmerjajo v strokovne in poklicne šole, ker bi bili stroški študija po končani gimnaziji zanje prevelik finančni zalogaj. Da stroški gimnazije ne bi bili previsoki, se trudijo na mnogo načinov. Učbenike si dijaki lahko izposodijo v učbeniškem skladu. Za udeležbo dijakov iz socialno šibkejših družin na taborih, športnih dnevih in ekskurzijah skrbi šolski sklad. Ker imajo prošenj za pomoč vse več, ga s svojim odgovornim ravnanjem polnijo tudi dijaki.
Tako maturanti že tradicionalno zaslužka od predaje ključa tretješolcem (običajno vsak dijak prispeva dva evra) ne porabijo za svojo zabavo, ampak ga namenijo v sklad. Ko smo že pri četrtošolcih, njihovo odvečno energijo na gimnaziji znajo ustrezno usmeriti, tako da izživljanja nad prvošolci oziroma »fazani« v prvih dneh šolskega leta ne poznajo. »Podpišemo dogovor, kaj je dovoljeno – nekaj igric in en f (kot fazan – prvošolec) na vsakem licu, pa še to le prvi dan pouka in drugi ponedeljek v septembru, ko imamo uradni sprejem novincev v šolo.« Kulturo vedenja dijakov uspešno ohranjajo vsa štiri leta, je ponosna ravnateljica, ki z veseljem doda, da z lokacij, ki jih dijaki obiščejo na taborih ali ekskurzijah, ne dobiva pritožb, ampak pohvale.
