»Na ulici je bilo trideset tisoč protestnikov, med njimi pa je nekdo hodil z dvema kantama bencina. Lahko si mislite, da bi policija lahko takoj skočila nanj.« Bencin je bil namenjen agregatu, ki je proizvajal elektriko za nastope govorcev in glasbenikov. Če policija tega ne bi vedela vnaprej, bi nosača lahko aretirala. »Ampak smo bili dogovorjeni. Obveščali smo jih o svojih načrtih in pustili so nas pri miru.« Dejan Mesarič je minuli teden sedel na soncu ob kavi in se spominjal predpretekle zime. Na ulicah je vrelo. Vsakih nekaj dni je bil v katerem od slovenskih mest sklican manjši protest, včasih je bil v večjih mestih sklican tudi večji protest. Petkrat pa je bil sklican največji protest. Govorili smo o gibanju Vseslovenska ljudska vstaja (VLV).
Med seboj so se v šali klicali »generalštab«
Mesarič je vstajam posodil pest – tisto, ki je vihrala na belih zastavah z vstajniškim logotipom. »Po poklicu sem oblikovalec in ko sem po prvih nekaj tednih protestov opazil, da grafična podoba ni v redu, sem poiskal te fante. Nobenega od njih nisem poznal.« Tako je Mesarič, dobrodušen možakar, ki nikoli ni bil in ni želel biti javna osebnost, postal aktivist, del velike zgodbe.
Gibanje VLV je bilo res le eno iz množice skupin, odborov, civilnih iniciativ, pobud, aktivov, društev, ki so med predlanskim novembrom in lansko pomladjo prihajali na ljubljanske ulice. S privlačnim imenom in prepoznavnim obrazom Urošem Lubejem pa je VLV v nekaj tednih postala osrednja točka protestov. Ko so proteste sklicali oni, je prihajalo na ulice največ ljudi. Osmega februarja jih je bilo trideset tisoč. Danes člani ožje komunikacijske skupine – med seboj so se v šali klicali »generalštab« – pravijo, da niso imeli namena postati »glavni«. »Naš namen je bil samo pripeljati ljudi na ulice,« se spominja Lubej.
Za zgled delovanje Srđe Popovića in srbskega Otpora
Zgodba o nastanku in razmahu VLV je natanko leto dni po zadnji, peti vseslovenski vstaji, ki je bila na dan osvoboditve, zgodba iz ozadja. To ozadje je v nekaterih kotičkih anonimno. V ožji skupini, »generalštabu«, je bilo dvanajst ljudi, med katerimi večine ne poznamo. Poleg omenjenih sogovornikov so se pojavila le še imena Nejc Škof, Peter Petrovčič in Julijana Zimic. Nihče od njih ni bil pred začetkom vstaj izrazita javna osebnost. In pred jesenjo 2012 se med seboj večinoma niso poznali.
V začetku je bila beseda. Zapis »Janez Janša naj odstopi kot premier Republike Slovenije« se je 3. oktobra 2012, kmalu po začetku mariborskih protestov, pojavil na socialnem omrežju facebook. Avtor te spletne strani, ki je še vedno dostopna, je bil N. P., mlajši fant, mehanik in ljubitelj hitrih avtomobilov. Naši sogovorniki ga poznajo, a ga ne želijo izpostavljati. Na facebooku je imela velik potencial tudi stran Kričač, pod katero se je podpisal Petrovčič, ki se je pred tem v Egiptu seznanil z delovanjem centra Canvas Srđe Popovića (nekoč beograjski Otpor). Škof, mladinec, ki se je, kot pravijo njegovi kolegi, v prepletu civilnodružbenega in političnega vedno dobro počutil, je povezal obe spletni strani in Lubejevo iniciativo Ljudska nezaupnica. Združil je platforme, ki so imele več tisoč sledilcev. Potem se je začelo. Delno so prevzeli Canvasovo strukturo delovanja, Popović pa je med protesti obiskal Ljubljano. Od prve do pete ljudske vstaje so fantje in dekleta, kot pripovedujejo, garali, se izčrpavali, nekateri med njimi naj bi celo razglasili osebni stečaj.
Hanžek jim je posodil agregat in nekaj malega denarja
Ko so vseslovenske vstaje postale dovolj množične, pa so v gibanju uzrli potencial tudi ljudje z »interesi«, pravi Peter Petrovčič. O tem, kdo je imel večji interes in kdo je koga prvi klical, se naši sogovorniki sicer ne strinjajo povsem. Dejstvo je, da so mnogi v gibanju prepoznali politični potencial. Res pa je tudi, da je aktiviste zanimalo, kaj si o njih in o njihovem političnem potencialu mislijo drugi. Lubej, danes eden od predsednikov stranke Solidarnost, in Petrovčič, ki pravi, da se je treba politiki izogibati, se sicer danes, ko gibanje Vseslovenska ljudska vstaja (VLV) ne obstaja več, ne strinjata o tem, ali je bil namen VLV kdaj preleviti se v politično stranko. Lubej trdi, da so bili tako dogovorjeni že od samega začetka. Petrovčič pravi, da niti slučajno. Dejstvo pa je, da so si aktivisti VLV lani podali kljuko z marsikaterim akterjem slovenske družbeno-politične scene.
V spominih se mimobežno pojavljata sindikalista Branimir Štrukelj in Dušan Semolič. Sindikalisti so bili energični udeleženci vseh protestov. Člani ožje skupine VLV so se sestali tudi z Matjažem Hanžkom (TRS), ki pravi, da jim je posodil agregat in nekaj malega denarja. »Sicer pa se nismo hoteli vmešavati v njihovo delo,« zatrjuje. Sestanek so imeli z Nikolo Damjanićem, direktorjem javnomnenjske agencije Ninamedia, ki je izmerila, da VLV v sebi nosi politični potencial. Začelo se je ugibanje o ustanovitvi stranke. Damjanić danes pravi, da jim je (za)želel vse dobro, a da se je uresničilo tisto, pred čimer jih je svaril: drobljenje političnega prostora na levi, kamor se je po vrednotah umestila tudi VLV, bo levici prineslo poraz.
Oblak je predstavil izkušnjo z Državljansko listo
Da naj ostanejo gibanje, je vstajnikom v njihovih prostorih na Parmovi svetoval tudi predsednik uprave Elektra Ljubljana in član Zares Andrej Ribič, ki se je poznal z Urošem Lubejem. Vendar so se po njegovih besedah kmalu razšli, »saj so se tako kot so vsi drugi morda preveč borili za neke pozicije, za oblast, in ne za tisto, za kar so nastali«. In zakaj je sploh navezal stike z vstajniki? »Ker mi je bilo gibanje simpatično, sem jim želel osebno svetovati in predstaviti svoje izkušnje. Nisem se pa hotel izpostavljati, ker bi lahko s tem komur koli v naši stranki škodil. Glede na zapise v nekaterih medijih, da za vstajniki stoji Gregor Golobič, lahko zagotovim, da Golobič ni nikoli komuniciral z Lubejem. Nista na isti valovni dolžini,« odgovarja prvi mož Elektra Ljubljana.
V zgodbi pa se pojavljajo tudi »desnosučni« ljudje: obiskala sta jih Laris Gaiser, ki se je želel lani povzpeti na čelo SLS, in njegov somišljenik Dejan Steinbuch. Kot pravi Gaiser, ga je na pogovore povabil Nejc Škof, ki se je kasneje z Lubejem pridružil stranki Solidarnost. Na pogovoru je bil prisoten tudi podpredsednik Slovenske narodne zveze pri SLS Zvone Škof. »Oče je hodil z mano na proteste in tudi na njegovo priporočilo sem navezal stik z Gaiserjem,« poudarja njegov sin. Vstajniki so stike navezali tudi z lastnikom največje radijske mreže Leom Oblakom, ker naj bi jih zanimala njegova izkušnja z Državljansko listo (DL). »Zanimalo jih je, ali naj ostanejo civilno gibanje ali naj postanejo stranka,« se spominja Oblak. »Predlagal sem jim, naj ne gredo v politiko. Povedal sem jim za svojo osebno izkušnjo, ko sem Radu Pezdirju pomagal pri društvu za vračilo preplačane elektrike. Vse je bilo v v redu, dokler nismo pomagali DL. Naj bodo nameni še tako plemenititi, ko greš v politiko, se vse obrne na glavo.«
Za pogovor so zaprosili tudi Milana Kučana
Nekaj sestankov je bilo tudi »visoko profiliranih«. Bili so na sestanku pri novi predsednici vlade Alenki Bratušek, govorili so s tedanjim predsednikom KPK Goranom Klemenčičem. Ta zatrjuje, da so se na prošnjo VLV že v pozni pomladi pogovarjali izključno o tem, kako konkretizirati boj proti korupciji, kar je bil eden od vstajniških ciljev. Avgusta lani, ko je gibanje že tonilo, so bili tudi na sestanku pri Milanu Kučanu. Nekdanji predsednik republike pravi, da so ga sami prosili za pogovor, ker jih je zanimalo njegovo mnenje o političnem potencialu vstaj. »Rekel sem jim, da drobljenje političnega prostora na nove politične subjekte ni smiselno,« se spominja Kučan. »Da je bolj smiselno pritiskati na obstoječo vlado in preveriti, ali se katera od vladnih strank z idejami vstajnikov zbližuje ter ali je mogoče sožitje.«
Naši sogovorniki iz VLV in tisti, s katerimi so se srečevali, se strinjajo o enem: protesti so bili zelo uspešni, dokler se je kot nasprotnik izrisoval lik Janeza Janše. Ko je njegova vlada padla, je pojenjal tudi uporniški žar. V poletje 2013 je nekoliko izčrpana VLV vstopila z ugotovitvijo, da se družbe ne da »reševati« v celoti, temveč se je dela treba lotiti po segmentih. Zato so se povezali z Iniciativo zdravnikov, a trajnih povezav VLV ni vzpostavila z nikomer. Ko sta se razšla politik Lubej in aktivist Petrovčič, je v generalštabu ugasnil agregat.