Če smo se v Sloveniji še pred leti videli kot most do držav jugovzhodne Evrope, je ta iluzija zdaj dokončno zbledela. Vodilne slovenske družbe postajajo tarče prevzemnikov iz Hrvaške. Ti pa zelo verjetno ne bodo njihovi končni kupci, saj so tudi sami v postopkih finančnega prestrukturiranja ali privatizacije.
Jutri bo nadzorni svet Pivovarne Laško, največje lastnice Mercatorja, odločal o soglasju k sporazumu o prodaji največjega domačega trgovca Agrokorju. Že marca letos je pomembni lastniški delež v Zavarovalnici Triglav uspelo pridobiti Croatia Osiguranju oziroma hrvaškim pokojninskim skladom. Čeprav je največja hrvaška zavarovalnica od NLB kupila le tri odstotke delnic, so ji te ob »zamrznjenih« glasovalnih pravicah države na torkovi skupščini omogočile, da ji je v nadzorni svet Triglava uspelo spraviti »svojega« predstavnika.
Prevzemni tok se je že zdavnaj obrnil
Na enak način naj bi Croatia Osiguranju uspelo potisniti nogo tudi med vrata, ki vodijo v obvladovanje Save Re. Po naših informacijah je namreč hrvaška družba od dveh slovenskih državnih bank (NKBM in Abanke) odkupila upravičenja do vpisa novih delnic, ki jih bo Sava Re izdala v okviru še trajajoče dokapitalizacije. To pomeni, da bo Croatia Osiguranje po novem obvladovala okoli osem odstotkov Save Re, s čimer bo postala njena druga najpomembnejša lastnica. Največja slovenska pozavarovalnica, ki obvladuje tudi Zavarovalnico Maribor, je na lastniškem prepihu. Njen največji delničar je s 25 odstotki delnic državni Sod, še pet odstotkov delnic ima v lasti Poteza Naložbe, ki je v stečaju. Mimogrede, prospekt za dokapitalizacijo Save Re so pripravili v borznoposredniški hiši Alta, ki v Sloveniji zastopa prav hrvaške pokojninske sklade.
Če k Agrokorjevemu naskoku na Mercator ter vstopu Croatia Osiguranja v Triglav in Savo Re prištejemo še prevzem Droge Kolinske, ki ga je izpeljala hrvaška Atlantic Grupa, nakup Ljubljanskih mlekarn, ki so uradno v lasti zagrebškega Dukata, nakupe delnic Krke s strani dveh hrvaških bank, ki sta na zadnji skupščini zahtevali umik omejitev za onemogočanje sovražnega prevzema novomeškega farmacevta, namige, da naj bi Deutsche Telekom v boj za privatizacijo Telekoma Slovenije vstopil prek svoje hrvaške družbe, in nesojeni Osimpexov nakup Peka, je bolj ali manj jasno, da je prevzemni tok med Slovenijo in Hrvaško spremenil smer. Časi, ko so podjetja iz Slovenije (Petrol, Pivovarna Laško, Helios, Mlinotest itd.) prevzemala ali tudi v času največjih političnih turbulenc vsaj poskušala kupovati podjetja na Hrvaškem (Viator & Vektor, Terme Čatež), so očitno vsaj za nekaj časa mimo. Pri tem velja opozoriti, da slovenska podjetja zaradi političnih trenj in NLB na Hrvaškem dejansko nikoli niso imela možnosti za uspešen naskok na tamkajšnje paradne »blue chipe«.
Jugovzhod je prišel k nam
Simbolika pravzaprav ne bi mogla biti večja. Če so se Janez Janša, Boško Šrot in Igor Bavčar še avgusta 2005 na sestanku v kabinetu predsednika vlade, na katerem se je prvič prodajal takrat še državni Mercator, vsaj uradno pogovarjali tudi o težavah pri vstopanju na trge jugovzhodne Evrope, so zdaj ti trgi v Slovenijo prišli prav sami. Osem let kasneje so Janša, Šrot in Bavčar brez uradnih funkcij in v sodnih postopkih. Vajeti igre v Sloveniji prevzemajo igralci z druge strani Kolpe: hrvaški tajkun Ivica Todorić, daleč največji simbol tuđmanovske »družinske« privatizacije, ki obvladuje tamkajšnjo politično sceno in medije, »oče« Atlantic Grupe Emil Tedeschi, hrvaška država, ki obvladuje Croatia Osiguranje...
Ali pa morda tudi ne? Vsaj na prvi pogled se zdi, da so hrvaški »nouveau riche« izkoristili kapitalsko podhranjenost podjetij v Sloveniji, nastalo zaradi hkratnega izbruha finančne krize in postopkov »detajkunizacije«, ter leta politične negotovosti v državi, ki jo zdaj zanima le še »reševanje« bank (beri: poplačevanje njihovih obveznosti do upnikov v tujini). Tudi podatek, da hrvaške družbe prevzemajo vse člene slovenske prehrambno-trgovske verige, bi lahko sledilce Bismarckove doktrine »realpolitike« prepričal, da gre za širši hrvaški načrt osvajanja strateške panoge v severozahodni sosedi.
Kupci kot »obvod« korporacij in bank
Toda podobo hrvaškega naskoka na Slovenijo kazi vse slabši makroekonomski in gospodarski položaj naše sosede. Njeno bonitetno oceno je Moody’s že februarja znižal na »junk«, Standard&Poor’s pa ji je za letos napovedal dvoodstotno krčenje BDP, ki se zmanjšuje že pet četrtletij zapored. Povečuje se tudi proračunski primanjkljaj, ki je pri 4,5 odstotka, hrvaški javni dolg pa je bil konec lanskega leta s 66 odstotki BDP večji od slovenskega.
Kaj se torej v resnici dogaja? Kdo bo torej dejanski zmagovalec zadnje prevzemne ofenzive? Natančnejša analiza več kot dopušča možnost, da so tudi kupci slovenskih podjetij zgolj prehodno hrvaški in da nekateri od njih izkoriščajo še zadnje možnosti za širitev pred neizbežno prodajo.
Poglejmo le dva najbolj izpostavljena primera. Začnimo z Agrokorjem. Hrvaški prehrambno-trgovinski velikan je dejansko velik, protekcionistično pogojen balon dolgov, iz katerega bi zrak lahko začel uhajati že kmalu po skorajšnjem vstopu Hrvaške v EU. S 1. julijem bo namreč konec uvoznih carin za prehrambne izdelke, ki so skupaj s tečajno politiko hrvaške kune v zadnjih letih na veliko pomagale Agrokorju. Že marca smo v Dnevniku poročali, da se je skupina Ivice Todorića ujela v spiralo prevelike zadolženosti. Konec lanskega leta je imela že za 3,2 milijarde evrov dolgov, kar je le 700 milijonov evrov manj od njenih prihodkov, samo pri bankah pa je imela za 1,6 milijarde evrov kratkoročnih posojil. Dejanski ekonomski lastniki uradno hrvaškega Agrokorja, ki je na ravni skupine pridelal le še tri milijone evrov dobička, so torej tuje banke.
Kako so zanemarili strateške interese države
Njihov ujetnik je tudi Todorić osebno. Spomniti namreč velja, da ima lastnik velike večine Agrokorja najetih za 54 milijonov evrov posojil pri skupini Hypo Alpe-Adria Bank, ki je po novem v lasti indijske Srei Group. Če so torej dolgovi Ivice Todorića in Agrokorja, ki je »prevelik, da bi padel«, za zdaj »le« težava Hrvaške, bo družba pomemben del poslovnih tveganj zdaj prenesla tudi na Mercator in z njim povezane družbe. Morda se prav v tem skriva razlog, da Agrokor v sporazumu o prodaji ni želel podpisati zaveze, da bo v lastništvu Mercatorja ostal najmanj pet let.
Svojo pot gredo tudi postopki privatizacije Croatia Osiguranja in njene največje upnice, Hrvatske poštanske banke. Obe sta zdaj (ne)posredno v večinski lasti države. Razlog za prodajo je enak kot v Sloveniji: luknja v proračunu, ki je na Hrvaškem v zadnjih dveh letih niso uspeli napolniti ne s kriznim davkom ne z dvigom DDV in ne s fiskalnimi blagajnami.
Tako vse kaže, da prihaja do na videz protislovnega položaja – da so ali še bodo hrvaška podjetja kot lastniki slovenskih družb zgolj vmesni »obvod« za korporacije ali banke s sedeži v zahodno- ali srednjeevropskih državah, kot se je to zgodilo v primeru Ljubljanskih mlekarn (lastnik Dukata je francoski Lactalis). To nakazuje, da je hrvaški državi tudi v težjem ekonomskem in precej slabšem začetnem položaju uspelo najti strateško nišo in se v očeh mednarodnega kapitala uveljaviti kot odskočna deska za prodor v preostale države v regiji. Zakaj je to Hrvaški uspelo še pred vstopom v EU, Sloveniji, ki je njena članica postala že leta 2004, pa dejansko nikoli, pa je vprašanje za vse od takrat vladajoče, ki so na strateške interese države (ne)hote očitno pozabili.
