Medtem ko v številnih državah EU natančno predpisujejo, kateri materiali se lahko vgrajujejo v objekte, v Sloveniji na tem področju bolj kot ne vlada stihija. Poleg ščitenja domače gradbene industrije, kar bi ne nazadnje ustvarilo številna nova delovna mesta, bi ustrezna zakonodaja pripomogla tudi k znižanju števila napak, ki se nepričakovano pojavijo po zaključku projektov. Pravilnik o vgradnji materialov bi bil ne nazadnje smiseln zaradi energetske sanacije stavb v državni, občinski in zasebni lasti, enega od ključnih ciljev iz koalicijske pogodbe. Po ocenah Centra za energetske rešitve (CER) bi bilo v Sloveniji treba energetsko sanirati več kot 80 odstotkov vseh stavb, pri čemer celoten trg obnove stanovanjskih zgradb znaša okoli dve milijardi evrov.
Odsotnost pravil, kateri gradbeni materiali se lahko vgrajujejo, je v preteklosti spodbudil marsikatero večjo gradbeno družbo, da je s ciljem doseči čim višjo razliko v ceni v objekte vgrajevala materiale slabše kakovosti. Pogoste so tudi prakse, ko razne trgovinske družbe na naš trg uvažajo nekakovostno, a ceneno blago. Ravno cena pa pri večini gradenj odigra odločilno vlogo.
Za ustrezna pravila pri vgradnji materialov se že vrsto let zavzemajo na Zavodu za gradbeništvo Slovenije (ZAG). A kot je pojasnil vodja certifikacijske službe ZAG Marjan Japelj, dlje od izdelave projektne naloge leta 2011 po naročilu ministrstva za infrastrukturo niso uspeli priti.
Niti proizvajalci ne vedo, katere zahteve morajo izpolniti
Po zakonu o graditvi objektov se v Sloveniji lahko vgrajujejo gradbeni proizvodi, ki so bili dani v promet skladno s predpisi o gradbenih proizvodih. Po Japljevih pojasnilih so različne zahteve »skrite« v številnih pravilnikih. Ker so ti nepregledni, niti proizvajalci gradbenih materialov ne vedo, katere minimalne zahteve morajo izpolniti, da je neki izdelek ustrezen. Zato je vse prepuščeno projektantom. Da bi ti predpisali vse lastnosti proizvodov, pa je od njih težko pričakovati.
V primerih, ko projektant za posamezne izdelke ne določi vseh potrebnih lastnosti, na primer odvisnosti od podnebnih razmer, bi materiale lahko izbrali s seznama za vgradnjo, seveda če bi po zgledu Avstrije ali Nemčije ta obstajal. Na javnih razpisih se namreč pogosto dogaja, da se ne zahtevajo zmrzlinsko odporni materiali. Zato ni presenetljivo, da naročnik na koncu izbere kandidata, katerega ponudba vključuje izdelke, ki niso odporni proti mrazu, so pa cenejši. Po Japljevih pojasnilih v nekdanji Jugoslaviji zahtevani standardi, da morajo hidroizolacije imeti najmanj trimilimetrsko debelino, ne obstajajo več, manjše debeline pa nemalokrat privedejo do zamakanja.
Po oceni predsednika uprave Goriških opekarn Jožefa Stibilja bi bilo vsaj za nekatera območja smiselno določiti, katere materiale se lahko uporablja. »Dogaja se namreč, da projektanti, ki ne nosijo nikakršne odgovornosti, na objektu projektirajo pločevinasto streho, nato pa jo odnese.« Pri izbiri oken pa se prevečkrat zavestno gleda na izolativnost steklenega dela, ne pa celotnega okna. Ravno na robovih oken pa prihaja do največjih izgub, je opozoril predsednik Inženirske zbornice Slovenije Črtomir Remec.
Po njegovih besedah so pogoste anomalije tudi pri požarni varnosti. Tako so marsikatero visoko stavbo, tudi šolo, oblepili s stiroporom, ki je z vidika izolativnosti in zaščite pred hrupom ustrezen material, ni pa primeren, če se upošteva požarno varnost. Direktor sektorja kakovosti v družbi Trimo Silvo Štih je dejal, da pri ognjevarnih panelih, ključnih proizvodih Trima, na trg legalno prihajajo izdelki s požarno odpornostjo od nič do štirih ur. Zato bi moral nacionalni regulator določiti minimalne zahteve požarne varnosti za vse vrste zgradb, odvisno od velikosti in vrste uporabe ter števila ljudi v zgradbi. V objektih, v katerih se zadržujejo ljudje, pa bi morali biti upoštevani še predpisi, ki obravnavajo toksičnost materialov. Medtem ko je v drugih državah EU nujno, da imajo vgradni materiali evropski certifikat ustreznosti CE, je na številnih razpisih v Sloveniji takšen certifikat le priporočljiv, ne pa zahtevan, je opozoril predsednik uprave družbe Jelovica Gregor Benčina. Kot primer ustrezne prakse je izpostavil certificiranje proizvajalcev na Eko skladu.
Kako omejujejo konkurenco v Nemčiji in Franciji
Četudi obstaja zakonodaja EU za vgradnjo materialov, jo številne države smiselno dopolnjujejo z nacionalnimi zakonodajami. Te pa posredno omejujejo konkurenco. Po Štihovih pojasnilih se na tujih trgih srečujejo z vedno večjimi omejitvami in ovirami pri vgradnji materialov. Države namreč ščitijo svoj trg in s tem posredno svoje proizvajalce z dodatnimi nacionalnimi standardi oziroma predpisi. V pretežni meri se to dogaja pri regulativi za vgradnjo na objektih, delno pa na področju samih proizvodov. Kot primer je izpostavil Nemčijo, ki za uvožene proizvode poleg splošno veljavnega preizkušanja in označevanja CE zahteva še obvezno nacionalno dovoljenje za vgradnjo. V Franciji pa zunaj splošne regulative za gradbene proizvode zahtevajo posebno tehnično dovoljenje, brez katerega objekta ni mogoče zavarovati. Zadnji primer posebnih nacionalnih zahtev, ki so ga zaznali v Trimu, pa je Češka. Ta je leta 2012 uvedla dodatno zahtevo za testiranje in klasifikacijo proizvodov po lokalnem standardu ČSN.
S prikritimi ukrepi in administrativnimi ovirami na najrazvitejših trgih EU se srečujejo tudi v Jelovici. »Pri gradnji večjega objekta na nemškem trgu je revizija statike trajala kar sedem mesecev, medtem ko bi bila lahko narejena v dveh mesecih,« je pojasnil Benčina. Zgovoren je tudi primer iz Irske. Ko so v tej državi pred leti liberalizirali trg strešnih kritin, so zahtevali, da morajo garancije znašati kar 50 let, je opozoril Črtomir Remec. Pogo pa se konkurenco na javnih razpisih omejuje tudi z nesmiselnimi referencami.
Grego Benčina, ki je sicer tudi podpredsednik CER, meni, da bi bilo najbolj smiselno, če bi se v objekte vgrajevali materiali, ki so izdelani v Sloveniji, ne glede na to, ali jih proizvajajo družbe v tuji ali domači lasti. Na ta način bi lahko posredno ustvarili nekaj tisoč delovnih mest.