Lastnika Aha Mure, Mojca Lukančič in njen življenjski partner Nigel Peter Buxton, morata do prihodnjega petka poskrbeti, da bo Durs prejel 6,3 milijona evrov, kolikor trenutno znašajo njegove terjatve do propadajoče družbe. Če se to ne bo zgodilo, bo Aha Mura končala v stečaju, je včeraj odločil sodnik murskosoboškega sodišča Franc Granfol in s tem zaključil narok za začetek stečajnega postopka. Po šestnajstih neuspešnih izvršbah v letu dni je predlog za stečaj Aha Mure februarja letos vložil Durs.
Ali neznana nemška vlagateljica obstaja?
V nekoliko spremenjeni različici je Lukančičeva včeraj – kot že večkrat doslej – bankirjem, predstavnikom različnih ministrstev in Dursa na sodišču kot rešitelja omenjala nedavno ustanovljen nemški finančni sklad Peacock. Po najnovejšem scenariju bi ta z neznano zasebno vlagateljico iz Nemčije podpisal pismo o nameri, na podlagi katerega bo ta poravnala vse Murine obveznosti do Dursa, družbi pa priskrbela med dva in tri milijone evrov obratnega kapitala.
Pri tem se zastavlja vprašanje, kaj bi morebitni tokratni – v manj kot petih letih že drugi – stečaj Mure pomenil za slabih 1200 delavcev (400 jih je družba odpustila v zadnjih mesecih), ki so v četrtek sicer prejeli plače. Tako kot pri stečaju leta 2009 bo razvoj dogodkov v veliki meri odvisen od podjetnosti in agilnosti stečajnega upravitelja. Nadaljevanje proizvodnje v stečaju naj bi bilo tokrat bistveno enostavnejše, saj naj bi imela Aha Mura naročil še za tri mesece. Pogodbene obveznosti do tujih partnerjev bo družba morala izpolniti. Zaradi nadaljevanja proizvodnje bi lahko Aha Mura brez večjih težav tudi po začetku stečaja pridobivala nova naročila, je ocenil eden od poznavalcev razmer. V nemški modni hiši Hugo Boss, za katero Mura že več let šiva oblačila, zaradi grozečega stečaja niso niti malo zaskrbljeni. Enake težave z Muro je imela ugledna nemška družba že leta 2009.
Toda direktorica murskosoboške izpostave zavoda za zaposlovanje Cvetka Sreš opozarja, da takšnih priložnosti, kot so bile na voljo po stečaju Mure, zdaj ne bo več. Zaradi tako imenovanega pomurskega zakona so takrat v regijo začela vlagati tuja podjetja: avstrijska tekstilna družba Wolfword, avstrijski proizvajalec svetil Xal, še dodatno tudi nemški proizvajalec avtodomov Carthago. Čeprav je stopnja registrirane brezposelnosti v Pomurju še vedno približno 20-odstotna, kar je posledica znižanja števila delovno aktivnega prebivalstva, se je število iskalcev zaposlitve v absolutnih številkah v Sloveniji najbolj znižalo prav v Pomurju: od okrog 11.100 leta 2009 na 8600 v letošnjem letu.
Poceni prevzeti in drago prodati
V teh dneh je pogosto vprašanje, zakaj je Mura, ki je v lasti Lukančičeve in Buxtona od leta 2011, tudi v novi preobleki ponovno kolapsirala. Bojan Starman, ki je vodenje Mure prevzel po začetku stečaja in jo uspešno popeljal skozi najtežje čase, je v Odmevih pred dnevi pojasnil, da se je družba pod novimi lastniki med drugim prehitro širila in začela uvajati lastno blagovno znamko, čeprav za takšno strategijo ni imela na voljo dovolj sredstev. Po njegovi oceni sta nova lastnika družbo vodila slabo, takoj ko se je pojavila prva izguba, pa bi se morala odzvati. Tudi Borut Meh, ki je Muro vodil v minulem desetletju, meni, da se Lukančičeva in Buxton nista pravi čas ustavila. Po tem, ko sta bila že lastnika trgovske družbe Midas, ki v središču Ljubljane prodaja oblačila visoke mode, sta novo priložnost videla v nakupu Aha Mure. Njun poslovni model je bil preprost: poceni kupiti podjetja v težavah in jih nato dražje prodati. To je tudi skupni imenovalec številnih podjetij, ki jih obvladujeta prek Aha Skupine. Toda za svoje velikopotezne načrte prevzemnika Mure nista imela na voljo dovolj kapitala. »Pri tovrstnih prevzemih moraš podjetju zagotoviti vsaj obratni kapital,« je opozoril Meh.
Branko Žibret, ki vodi in usmerja dejavnosti v mednarodno uveljavljeni svetovalni hiši A.T. Kearney v jugovzhodni Evropi, je ocenil, da »Mura nima razčiščenega poslovnega modela«: »Ker posel ni dobičkonosen, se to praviloma prej ali slej odrazi na likvidnosti in previsoki zadolženosti.« Kot je pojasnil, se marže ne ustvarjajo v proizvodnji, temveč v razvoju produktov, z blagovno znamko in prek distribucijskih kanalov.
V zlatih časih trgovina na Peti aveniji
Pod taktirko dolgoletnega Murinega direktorja Boža Kuhariča se je nekdanji tekstilni velikan z dodelavnimi posli začel na veliko ukvarjati po razpadu Jugoslavije. K takšni odločitvi so veliko pripomogle tudi brezcarinske kvote za šivalno industrijo, kar je pomenilo, da se je blago v zahodno Evropo lahko izvažalo brez carine. Razmeroma visoko donosnost pri dodelavnih poslih so Muri, ki je ob prelomu tisočletja zaposlovala kar 7000 delavcev, omogočale balkanske vojne in tranzicija v preostalih državah vzhodnega bloka. V tistih časih je družba živela na veliki nogi, plače šivilj pa so bile višje od plač učiteljic. Čeprav je Mura na Peti aveniji v New Yorku odprla lastno prodajalno, se v družbi z razvojem lastne blagovne znamke niso (za)dosti ukvarjali. Ko je konkurenca v drugi polovici devetdesetih let prejšnjega stoletja začele zbijati cene šivanja, se je pozitivni trend razvoja Mure obrnil. Po Mehovem prevzemu vodenja družbe leta 2002 Mura za neki resen razvoj lastne blagovne znamke ni imela več na voljo sredstev. Država ji je takrat odobrila deset milijonov evrov pomoči, od katerih jih je zaradi neplačanih prispevkov polovico dejansko takoj vrnila.
Ko je leta 2007 odšel Meh, ki novega mandata ni sprejel, ker mu nadzorni svet ni dovolil, da bi sam sestavil upravo, so se v dveh letih na čelu družbe zvrstili štirje menedžerji: Aleš Kumperšak, Henrik Peternelj, Franc Huber in nazadnje Zdenko Podlesnik, okrog Mure so se vrteli resni kupci in lažni rešitelji. Vsak od njih je imel drugačno idejo o razvoju družbe, ki je že takrat izgubila svojo prihodnost.