Inovatorka in inženirka filmskega zvoka Emilija Soklič se je rodila leta 1918 v Švici. Umrla je 30. decembra v Ljubljani, pri častitljivih 107 letih. Bila je ena prvih žensk, ki so se pred drugo svetovno vojno izšolale na elektrotehničnem oddelku Tehniške srednje šole. Za tak poklic se je odločila, ker je imel njen oče elektropodjetje in nobenega sina, ki bi ga nasledil. Že kot deklica je bila namreč zelo resna. Njeni starši so prijateljevali z družino legendarne igralke Ite Rine in celo igralkina mati je o njej nekoč dejala: »Emilija ni bila nikoli otrok.«
Ustrezno plačilo za tehnično ekipo
Sokličevo je v film zaneslo po vojni, leta 1946, ko jo je k sodelovanju povabil direktor Triglav filma Marjan Pengov. Kot vodja tehničnega oddelka je bila zaposlena do leta 1955. Med drugim je sodelovala pri nastanku prvega slovenskega igranega celovečernega filma Na svoji zemlji (1948). Ko smo se pred nekaj leti pogovarjali z Emilijo Soklič, se je spominjala Pengova, kako je vsako nedeljo hodil po raznoraznih odpadih in velikokrat našel različne kable, baterije ter podobne ostanke, ki danes pričajo, kako so prvi slovenski filmarji začenjali dobesedno iz nič; ko je prišla Sokličeva, so premogli le nekaj reflektorjev in dve kameri. Oprema je bila namreč takrat draga in težko dostopna.
»Slovenska filmska zgodovina bi bila brez prispevka gospe Emilije Soklič, ki je s požrtvovalnim delom zagotavljala vso potrebno tehnično podporo prvim produkcijskim korakom, bistveno siromašnejša,« so zapisali pri Slovenskem filmskem centru. Dodali so, da tehnika ni bila njena edina strast: »Predvsem je skrbela za svoje sodelavce, sama jim je rada rekla 'moja tehnična ekipa', pionirje slovenskih filmov, ustrezne pogoje za delo in tudi ustrezno plačilo,« so zapisali pri Slovenskem filmskem centru.
Iznajdljivost in človečnost
Emilija Soklič je znana tudi kot tesna sodelavka slovenskega zvokovnega mojstra Rudija Omote. Zanj je pravila, da je bil absolutni genialec. Leta 1941, ko je Ljubljano okupirala italijanska vojska, je še zadnjič pred kulturnim molkom v veliki dvorani Grand hotela Union potekal znameniti koncert Akademskega pevskega zbora. Na skrivaj sta ga zvočno posnela Sokličeva in Omota, in to tako, da sta mikrofon skrila v lestenec. Njen prispevek v njunem delu nikoli ni bil javno izpostavljen.
Leta 2021 je Sokličeva na 24. Festivalu slovenskega filma prejela Badjurovo nagrado za življenjsko delo. Člani komisije za nagrado so takole utemeljili svojo odločitev: »Gospa Emilija Soklič je ustvarjala v razmerah, ki si jih danes težko predstavljamo, z minimalnimi finančnimi sredstvi in maksimalnim delovnim navdušenjem. Te razmere so zahtevale veliko požrtvovalnosti, poguma, iznajdljivosti, strokovnosti in človečnosti. Zato je podelitev Badjurove nagrade za življenjsko delo gospe Emiliji Soklič priložnost, da izkažemo spoštovanje do pionirke filmskega poklica, predvsem pa do vrhunske inovatorke, ki je s sopotnikom izumiteljem spremenila zvokovne zapise slovenskega filma.« x