Najtežje je bilo zapustiti družino
»Ko sem pred petimi leti prišel v Vitorio-Gasteiz, sem bil zelo vesel. Ko sem stopil z letala, sem takoj hotel na trening, zelo sem si namreč želel v Španijo, igrati za velik klub, kot je Baskonia. Zato sem očetu takoj, ko je prišlo do te možnosti, rekel, da bi rad šel, poskusil nove stvari, naredil korak naprej,« se začetkov spominja Stefan Joksimović, ki veliko zaslug za to, da se je znašel v košarki, pripisuje ravno svoji družini. Košarko je namreč uspešni igrala tako njegova mama Maruša, seveda pa vsi poznajo tudi njegovega očeta Nebojšo, nekdanjega slovenskega reprezentanta, ki je barve Slovenije denimo branil na evropskih prvenstvih 2005, 2013 in 2015.
»Moj oče je bil zelo dober poklicni košarkar, ki je igral za številne klube in spomnim se, da sem po tekmah večkrat odšel na igrišče in metal na koš, on pa se mi je pridružil, kljub temu, da je bil pošteno utrujen. To, da imam tudi sicer veliko in močno podporo družine, mi pomeni zares veliko. Rad bi, da bi bili ponosni name in ravno to, da sem, moral zapustiti družino, je bilo pri odhodu v Španijo zame najtežje. Tu je bilo vse novo, novi soigralci, novi prijatelji, vse je drugače. A sčasoma se seveda navadiš, ob tem pa sem imel s prijatelji iz Slovenije vseskozi stike,« je izpostavil Stefan Joksimović in dodal, da se je v akademiji Baskonie naučil ogromno: »Tu sem odrasel, se naučil spoštovanja, kaj pomeni enotnost, ekipa... Zagotovo sem zdaj precej bolj zrela oseba, s časom številne stvari gledaš drugače kot v mlajših letih.«
Številka 6 v spomin na prijatelja
No, zdaj je Stefan član članske ekipe (že nekaj časa tudi članski slovenski reprezentant), v kateri je nase doslej najbolj opozoril na tekmi evrolige proti Panathinaikosu v Atenah, na kateri je dosegel 13 točk, tudi sicer pa pravi, da se v članski ekipi počuti odlično: »Vsi so me lepo sprejeli, veliko mi pomagajo z različnimi nasveti in želim si, da bi jim povrnil z dobrimi igrami ter da bomo zmagoval čim več.«
Ob aktualnih temah pa se je Stefan Joksimović v pogovoru dotaknil še nekaterih drugih stvari. Če bi imel danes kakšen nasvet za malega Stefana, tako pravi, da bi mu rekel, naj nikdar ne obupa, razložil pa je tudi, zakaj ima na dresu ravno število 6: »To številko nosim v spomin na svojega prijatelja, ki je bil kot moj brat... O tem mi je zelo težko govoriti, a pred tremi leti je na žalost preminil, sam pa je prav tako nosil številko 6. Zato jo imam tudi jaz.«