Očitno ni naključje, da se je kaj takega zgodilo letos, ko je za favoriti, kot sta Olimpija in Maribor, verjetno najslabša sezona, kar kaže na krizo upravljanja, medtem ko so se vzpele sredinske ekipe, kot so Aluminij, ki je prav tako finalist pokala, Radomlje in Bravo. Trener Grosupeljčanov je Goran Marković, letnik 1985, rojeni Grosupeljčan, ki je tudi sam netipičen trener. V najstništvu je vzporedno treniral rokomet, nogomet in košarko, v kateri je za ekipo Grosuplja v drugi slovenski ligi igral profesionalno, medtem je nogomet okusil do četrte lige.
Vzporedno z igranjem košarke je najprej na kratko postal košarkarski trener, nakar še nogometni trener mlajših kategorij, kar je nadaljeval, deloval v Bravu in Iliriji, nato se je vrnil domov, kjer je prevzel mlajše selekcije, obenem pa tudi prvo ekipo. Ekipo Brinja krasi vse to, kar v primeru drugih slovenskih ekip izostaja. Približno polovica igralcev izhaja iz grosupeljske nogometne šole, letos je v prvo postavo prešlo pet mladincev, večina igralcev je amaterjev, klub pa po proračunu sodi v spodnji del druge lige. »Iščemo lačne fante, ki potrebujejo svoj mir in ki jim lahko zaupamo,« se glasi del definicije uspeha Brinja, ki jo ponuja Marković, ki je tudi zaradi svojih preprostih javnih nastopov osvežitev slovenske nogometne scene.