Tekma je izzvala kritike. Snega je bilo opazno minimalno in ne dovolj, da bi se smučišče lahko zravnalo, vtis je kazilo še odpadlo listje in še kaj. »Še nikdar nisem videla česa takega. Med vožnjo sem se celo nasmejala,« je dejala drugouvrščena Mikaela Schiffrin, avstrijski mediji pa, da se na tako umazani progi ni že dolgo tekmovalo.
Še bolj strupenih pripomb so bili Zagrebčani deležni v četrtek, ko so ob novozapadlem snegu, ki je zmehčal podlago, poskusili izpeljati dan prej odpovedan moški slalom. »Farsa«, »Karneval je končan« in podobni so bili nos vihajoči naslovi ter ocene v alpskih medijih.
Zdi se, da bi bilo boljše, če bi tekmo na Sljemenu odpovedali ali preselili. Tako kot so Mariborčani Zlato lisico vnovič preselili v Kranjsko Goro. Kjer je sneg bel. »Tukaj je zima. Včeraj je zapadlo še nekaj novega snega, čez noč bo pa minus deset,« je Mitja Dragšič, vodja priprave prog na Zlati lisici, v sredo zvečer, ko se je s svojo ekipo že preselil na Gorenjsko, pomirjen poročal iz Kranjske Gore. »Zagrebčani so vseeno imeli večjo zalogo snega od nas, po mojem vsaj pol metra, je pa težko delati progo iz starega in že utrujenega snega,« je o težavah na zagrebškem ženskem slalomu razmišljal nekdanji udeleženec tekem za svetovni pokal, danes pa trener in izvedenec za pripravo prog.
Od leta 1964, ko so v Mariboru prvič priredili tekmovanje, so se morali na Gorenjsko seliti devetkrat, leta 1975 je bila nadomestna lokacija Bad Gastein, leta 1976 pa Jahorina nad Sarajevom. Mariborska tekma je unikatna po marsičem. Je edina tekma, katere cilj se izteče malodane na ulice industrijskega mesta s 100.000 prebivalci. V seveda še večjem Zagrebu je do Sljemena vendarle treba prevoziti dobrih deset kilometrov po serpentinasti cesti in na gori niti nimaš občutka bližine mesta.
Tekmovalke v Mariboru rade tekmujejo. Ne toliko zaradi steze, ampak zaradi mesta, ki omogoča drugačno občinstvo. Tam ga ne sestavljajo samo smučarski turisti, ampak običajen živelj. Ljudje, ki na tekmo pridejo z avtobusom ali celo peš. Zato je energija drugačna. Bolj navijaška. Nenazadnje je Zlata lisica edina tekma svetovnega smučarskega pokala, na kateri so se zgodili navijaški izgredi. To je bilo leta 2002, ko so navijači zagrebškega nogometnega kluba Dinamo prišli navijat za Janico Kostelić in so po zraku letele steklenice ter bakle, priprtih pa je bilo 23 ljudi.
Kot Wengen ali Kitzbühel pripadata moškim, Lisica pripada ženskam. Nobena druga tekma ni tako poudarjeno ženska, kot je Zlata lisica. Do pojava zagrebške Snežne kraljice je bila tudi edina ženska tekma s poimenovanjem. Nikjer drugje se tekmovalke ne morejo počutiti tako čaščene po spolu kot v Mariboru. Na prvih Lisicah se ni tekmovalo samo v smučanju, ampak je šlo tudi za lepotno tekmovanje. Uradno. Izbiralo se je miss tekmovanja. Bolj kot kjerkoli drugje so se smučarke v Mariboru lahko počutile dobrodošlo in zvezdniško.
»Ni bilo vse fokusirano na tekmo, ampak tudi na stvari ob njej. Razkazali so nam vinsko klet in pripravili druženje smučark. Počutile smo se pomembne, ker so nas ljudje imeli radi,« je pred leti spomine obudila Bojana Dornig Kavčič, nekdanja smučarska reprezentantka.
Zakaj prav v Mariboru? Zgodovinopisje pravi, da je vsega kriv Dušan Senčar (1925–2013), oče Zlate lisice. Rojen v Celju, po poklicu advokat, se je v Mariboru pojavil v petdesetih letih minulega stoletja, potem ko je drugo svetovno vojno preživel kot izgnanec na Kosovu. Kjer se je, kot je pred leti povedal na teh straneh, »vključil v situacijo«. Po vojni je pristal v Beogradu, kjer je tudi doštudiral pravo, potem je bil dve leti zaprt na Golem otoku in kot tak pozneje neprimeren za politično kariero. »Na neki način je bil politično v ofsajdu, vendar je istočasno tudi rastel,« razlaga njegov najboljši poznavalec, prijatelj in prvi izbranec Tone Vogrinec.
Alternativo je našel v športu. V petdesetih letih je postal eden prvih sekretarjev Smučarske zveze Jugoslavije, kar je pomenilo možnost vzpostavitve mednarodnih stikov po uradni poti. Koristilo mu je znanje nekaj jezikov, se govori, ne da pa se izogniti vtisu, da bi lahko bila posredi tudi posebne vrste socialna inteligenca, kakršno je mogoče opaziti tudi pri Walterju Wolfu. In morda bi se temu dalo reči dunajska šola, mariborska smer.
Postal je zaupen s Sergeem Langom, ustanoviteljem svetovnega pokala v smučanju, ki je bil ideji poosebljeno ženske smučarske tekme med vinogradi očitno naklonjen. Nenazadnje gre za človeka, ki je med drugo svetovno vojno, ki jo je preživljal v Švici, tam organiziral filmski festival.
Ko je Senčar prišel v Maribor, je leta 1956 postal predsednik smučarskega kluba Branik, kar je ostal do leta 1999. Štajerska je bila v tistih časih tudi znotraj slovenske smučarske scene podcenjevana kot manj smučarska regija. V nasprotju z Gorenjsko in Gorenjci, ki so se tako ali tako edini počutili avtohtono alpsko. A kot v primeru košarkarskih igralcev, ki morajo zaradi kakšnega centimetra premalo razviti alternativen in bolj domiseln slog igre, so prav Štajerci prišli so idej, ki so povzročile vzpon slovenskega smučanja. Na primer ustanovitev sponzorskega sklada oziroma Ski Poola, iz katerega so se začele financirati priprave in tekmovanja.
Kajti Mariborčani niso mogli kot Gorenjci stopiti s hišnega praga malodane direktno na smučke. Na smučišča so se morali voziti. Vstajati dve do tri ure pred konkurenco. Zato so tudi prvi izmed vseh slovenskih in jugoslovanskih smučarskih klubov imeli kombi. Pri vsem tem in še čem je bil zraven Senčar. Samopriznan diktatorski vodja, ki je navzven figuriral kot svetovljan, obiskovalec Monaka, poznavalec evropskega jet seta, vključno z monarhičnimi povezavami, ljubitelj dobrih avtomobilov, playboy, strasten ljubitelj športa in življenja.
V takšnih okoliščinah in ob približno takšnih pogojih ter vzgibih je nastala Lisica. Prireditev, s katero so si Mariborčani vsako leto privoščili obisk osrednjih Evropejk, ki so jih potem šarmirali z gostoljubjem, odlično hrano in pijačo ter dodatno ponudbo, kot so gala plesi, koncerti, čajanke v angleškem stilu, degustacije vin in obča pozornost, ter – seveda – z delujočim mestnim gostinskim drobovjem, v katerem se je znal izgubiti prenekateri trener ali serviser, da o novinarjih ne govorimo.
A Lisica je obstala predvsem po zaslugi udarniške požrtvovalnosti v bitkah za sneg in s snegom. Tudi tekmo v Kitzbühelu pripravlja 1500 ljudi, vendar jim ni treba biti udarniško požrtvovalni. Seveda. V Kitzbühelu imajo vedno sneg in vedno je snežno bel. Mariborska Lisica sicer ni tekmovanje s ciljem na najnižji nadmorski višini, opozarja Tone Vogrinec. »Skandinavska prizorišča so še nižje, imajo pa konstantno nizke temperature, ki jim omogočajo, da delajo sneg. Glede težav s snegom je Maribor primerljiv zgolj z Zagrebom, vendar tudi to ne povsem. Slovenci se večkrat čudijo, kako da tekma v Zagrebu je, v Mariboru pa ne, a je treba upoštevati, da je cilj na Sljemenu 400 metrov višje, poleg tega je Sljeme bolj izpostavljeno hladnejšim vetrovom, in če se tam pravočasno lotijo izdelave snega, ga imajo.«
Kako bodo zadnji dogodki vplivali na Zagrebčane, se bo videlo naslednjo sezono. Mariborčani se nadejajo, da bodo že imeli usposobljeno progo, ki ima cilj 250 metrov višje in kjer je tudi te dni mogoče smučati. In na kateri bi tekma lahko bila tudi letos. S tem bi dobičkonosno in obče pomembno tekmo obdržali na lastnem terenu, kjer je vse lažje.
Na drugi strani pa je še daleč do uresničitve Senčarjeve ultimativne ideje, da bi se v Mariboru nekoč zgodil finale svetovnega pokala, ki poteka marca, tudi zato, ker je še daleč do obnovljene električne napeljave. Takšne, ki bi zmogla delovanje večjega števila topov naenkrat, ko bi bile temperature dovolj nizke, ozračje pa ne preveč vlažno, da bi lahko naredili zaloge snega. Ali pa ste morda mislili, da je to že urejeno?
