Do resnih nasprotovanj takšnim ureditvam in prvih prelomov je na stari celini začelo prihajati v začetku 20. stoletja. Prvi mejnik so z zakonom o ločitvi cerkve od države po nekajletnih zelo burnih razpravah leta 1905 postavili v Franciji. Tam je pri tem prihajalo celo do fizičnih spopadov, ko je država začela popisovati cerkveno premoženje. Še bolj »na nož« je šlo po revoluciji leta 1910 na Portugalskem, kjer je cerkev izgubila večino premoženja, verski redovi so bili razpuščeni, duhovščina pa je bila pod nadzorom države, kar je povzročilo močan odpor vernikov in hude napetosti, celo preganjanje cerkvenih predstavnikov. Do določenih napetosti je prihajalo tudi v Kraljevini Jugoslaviji, kjer je igrala prevladujočo vlogo pravoslavna cerkev, zaradi česar poskus ratifikacije konkordata z Vatikanom leta 1938 ni uspel. Do pravne ureditve ločitve cerkve od države je v Jugoslaviji prišlo po letu 1945. Zlasti je bil pomemben zakon iz leta 1953, ki je verskim skupnostim priznaval svobodo delovanja, hkrati pa njihovo dejavnost omejil na zasebno in bogoslužno sfero. V prvih povojnih letih so ločitveni proces spremljali tudi precej represivni ukrepi, kot so nacionalizacija cerkvenega premoženja, ukinitev verskega šolstva ter sodni procesi proti posameznim predstavnikom duhovščine, kar je v praksi pomenilo občutno zmanjšanje družbenega vpliva cerkve. O teh ukrepih se je v tistem času precej kritično pisalo v slovenskem zamejskem in izseljenskem tisku, saj so jih avtorji pogosto interpretirali kot sistematično preganjanje vere in duhovnikov.
Pretepi v cerkvah.
Zadnjo nedeljo so bili v Parizu in v raznih drugih francoskih mestih zopet pretepi. Uzrok je bil vedno ta, da so pridigovali duhovniki, ki bi po veljavni postavi na Francoskem ne smeli izvrševati duhovniških opravil. Ker so se ti duhovniki uprli postavi, so socialisti hoteli siloma doseči, da bi se temu konec naredilo. Najhujše je bilo v cerkvi Bellaville v Parizu. Popoldne je prišel na prižnico jezuvit Oriol, ki bi na Francoskem ne smel pridigovati. Čim je začel govoriti, so se čuli klici: »Dosti, ven ž njim!« Klerikalci, ki so bili pripravljeni na pretep v cerkvi, so s palicami in volovskimi žilami planili na socialiste, katerih je bilo samo kakih 30 v cerkvi. Napadalce so vodili duhovniki. Socialisti so bili seveda grozno tepeni, šest izmed njih je celo težko ranjenih. Jezuvit Oriol pa je s prižnice smehljaje gledal strašni prizor. Pozneje se je zbralo na tisoče socialistov pred cerkvijo. Zdaj so se klerikalci seveda poskrili. Socialisti so hoteli kar z naskokom zavzeti cerkev, kar pa je policija zabranila. Policija je pa morala tudi duhovnike varovati. Ljudstvo bi bilo sicer duhovnike kar na cesti pobilo. Tudi v cerkvi Plaisance so bile rabuke in je bil pri ti priliki policijski prezident po glavi udarjen. V Marzilji je 5000 demonstrantov izročilo prefektu adreso, s katero se zahteva ločitev cerkve od države. (…)
Slovenski narod, 19. maja 1903
Protest Vatikana proti ločitvi
cerkve od države na Francoskem.
Iz Rima poročajo, da je papež ukazal državnemu tajniku Merryju del Valu, naj v imenu sv. Stolice odpošlje predsedniku Loubetu protest proti ločitvi cerkve od države. Ta protest se priobči v vseh katoliških časopisih in žele, da bi se tudi nabil na vrata vseh cerkva.
Edinost, 11. decembra 1905
Ločitev cerkve od države na Portugalskem.
Naravnost nečuvene stvari si upajo uprizarjati svobodomiselni portugalski prekucuhi.
Prva stvar, ki jo hite izvajati portugalski svobodomiselni republičani, je ločitev cerkve od države. Evropsko svobodomiselstvo se bistveno loči od američanskega republičanskega svobodomiselstva, ki pozna svobodno cerkev v svobodni državi, medtem ko v evropsko svobodomiselstvo od Voltairjevih in Jožefovih časov sem dela zgolj na to, da obstoja v svobodomiselni državi zasužnjena cerkev. Tak duh preveva tudi portugalsko postavo o ločitvi cerkve od države. Ta postava, vredna portugalskih, svobodomiselnih morilcev, ureja javno bogočastje po dobrodelnih občinskih skupinah, ki morajo biti odobrene po vladi. V župne komisije ne smejo biti izvoljeni duhovniki in nimajo nikakega vpliva na vodstvo in na upravo tistih družb, ki jim je poverjeno bogočastje. Brez dovoljenja justičnega ministra se cerkve ne smejo prodati in ne smejo najeti posojila, čez 99 let pa postanejo last države. Prepovedano je napraviti kako versko znamenje na javnih spomenikih, kakor tudi na fasadah zasebnih hiš, izvzemši pokopališč. To pomenja, da se odpravijo vsi križi, vse kapelice in podobe svetnikov na zasebnih hišah. Cerkve jezuitov je oblast zaplenila in se ne smejo več uporabljati za bogočastje. Portugalskim katoliškim državljanom je prepovedano v Rimu študirati bogočastje, medtem ko smejo študirati v inozemstvu protestanški pastorji. (…)
Domoljub, 4. maja 1911
»Hočemo načelno ločiti cerkev od države«
Na vprašanje nekega ameriškega časnikarja ali odgovarjajo napadi jugoslovanskega časopisja na duhovnike politiki jugoslovanske vlade, je dal Tito med drugim tudi zgorajšnjo izjavo. (…) Zanikal pa je, da bi bila vlada odgovorna za napade na duhovnike v jugoslovanskem časopisju, ki se množijo iz dneva v dan.
Ne vemo, ali je ameriški časnikar veroval tem Titovim besedam ali ne. Če so mu le nekoliko znane razmere v Jugoslaviji in če le nekoliko razume slovenščino ali srbohrvaščino, bi iz časopisov lahko spoznal, kako načrtna je vsa gonja časopisja in partijskih prvakov zoper duhovščino in Cerkev, tako načrtna in premišljena, da ni mogoče, da bi ne izvirala iz enega središča, da bi ne sledila smernicam nekega višjega foruma; ki ne more biti nihče drug kot Centralni komite komunistične partije Jugoslavije, katerega predsednik je Tito sam.
Poleg tega niso samo časopisi, ki napadajo duhovščino, tudi sodne in policijske oblasti gredo za istim ciljem, do uničenja katol. Cerkve in sploh vere v jugoslovanskih narodih. (…)
Na laž so postavili Tita in njegove prijateljčke tudi mohamedanci. Ti so na vsemohamedanskem kongresu v Karačiju protestirali zoper preganjanje mohamedancev, ki ga izvaja Titov režim v Jugoslaviji. To je tem bolj pomenljivo, ker so do sedaj vsi jugoslovanski vlastodržci trdili, da se le katoliška Cerkev pritožuje, da ni verske svobode v Jugoslaviji.
Katoliški glas (Gorica), 27. marca 1952
Vir: Digitalna knjižnica Slovenije – dLib.si