Slednje so menda posebej na udaru pri igralcih računalniških igric, medtem ko je najbolj standardna – kot ena milejših reakcij – loputanje z vrati. Kar je nemara kdaj popadlo tudi dalajlamo. Po ameriški študiji iz leta 2024 ima nezadržen vzgib nekaj razbiti med sedem in devet odstotkov ljudi, pri čemer se pojav tesno prepleta z nasiljem v družini. Nemalokdo torej ni še nikoli ničesar namerno razbil.
Sploh če ni pripadnik katere od človeških skupnosti, kjer je razbijanje del kulture. Niso redke. Osnovni so seveda Grki in njihovo razbijanje krožnikov ob vznesenosti z glasbo. Resda ne več pravih, ampak replik, ki se razbijajo bolj varno. Razbijanje pravih krožnikov je od leta 1969 prepovedano z zakonom. Razbijajo tudi Judje. Ob koncu poročnega obreda ženin, v sodobnejši različici tudi nevesta, stopi na kozarec, da se ta stre in da »je tako, kot se razbito steklo ne more več sestaviti, zavezujoča tudi njuna ljubezen«. Kot bolj tradicionalni Nemci, pri katerih je del predporočnega rituala razbijanje posode, da kandidata za zakonsko zvezo pometeta črepinje kot dokaz sposobnosti družnega premagovanja ovir. V Italiji številčnost črepinj, ki ostanejo za kozarcem, ki ga ženin in nevesta družno vržeta ob tla, pomeni število srečnih let, ki se jima obetajo. Za podobno katarzično kot v Grčiji, ki je zibelka običaja, velja razbijanje steklenine za katarzično tudi med južnimi Slovani. Kot fizični izpust čustva, ki je pomembnejše od materialnega. Najslavnejši je prizor iz filma Zbiralci perja, jugoslovanskega kandidata za tujejezičnega oskarja leta 1968, vendar so ga odnesli Čehoslovaki s Strogo nadzorovanimi vlaki. Bekim Fehmiu ob skladbi Đelem Đelem razbije dva kozarca, ju razbita položi na mizo in se dodatno osreči tako, da z rokama udari po njiju. In je seveda popolnoma krvav. Bljak prizor. A Fehmiu je razbil tanka dvodecilitrska kozarca, ki sta počila že ob stisku z roko. Razbijanje pa se lahko sprevrže v debakel. V nekem sodrugu se je pred leti ob neki priložnosti prav tako prebudil Bekim in je ob tla, ki so bila povrhu lesena, vrgel debel kozarec za viski. Ki se mu ni zgodilo absolutno nič, vse skupaj pa je izpadlo enostavno klavrno. Impotentno. Med Slovenci razbijanja ni. Oziroma lahko bi rekli, da čustva ne prevladajo nad materialnim.
Nasrkala je tudi klima
V obe sobi se da gledati skozi veliko neprebojno steklo, celotna hiša pa je polna majhnih predmetov: najdenih avtomobilčkov, CD-jev, vinilnih plošč, ur, podobic, takšnih in drugačnih, ki jih na odpadih zmore opaziti zgolj nekdo s talentom za te reči. Ki ga naš gostitelj ima. Preživlja se s praznjenjem hiš, prenovami, pleskarstvom pa tudi z razbijanjem. Najstarejša udeleženka je bila do sedaj stara 75 let, razbijal je že državljan v invalidskem vozičku, enako kot Tomi M. iz Siddharte kot najslavnejši.
Pravi, da se je nekaj sob za razbijanje po Sloveniji pojavilo že prej, da pa je njegova infrastrukturno, izvedbeno, varnostno najboljša. Deloval je tudi že na drugi lokaciji, ki jo je zapustil, ker je najemodajalka, ko je videla, za kaj gre in v kaj je prostor ob investiciji nekaj tisočakov ter z lastno spretnostjo spremenil, zvišala najemnino. Yeah!
Žal je naša posadka zaradi popoldanske gneče na relaciji Ljubljana–Trzin zamudila trojico iz Münchna, ki se je na poti proti južni Slaviji ustavila na petnajstminutni razbijaški seansi. Za trideset evrov po glavi oziroma za tako imenovani mali paket; tipkovnica in veliko steklenine. Obstajata še polurni srednji paket za šestdeset in veliki enourni za sto dvajset evrov. V slednjem je na voljo tudi televizija, vsega pa se lahko lotite z različne vrste kiji ali s pajserjem. »Ženske, ki jih je po udeleženosti sedemdeset odstotkov, najraje razbijajo sesalnike,« navrže gostitelj. Po drugi strani prostor že nekaj časa nima klime (ampak ventilatorje), ker je nekdo v zanosu razbil tudi to.
Državljanka, ki je tudi že izkusila te vrste oddih, je osemindvajsetletna Alja Božiček, grafična oblikovalka in tetovatorka, v prostem času tudi motoristka, ki je na motorju izkusila hitrost 180 km/h, kar ni malo. »Ne bi rekla, da nujno iščem vedno intenzivnejša doživetja, bolj me privlačijo stvari, pri katerih sem zares prisotna in jih občutim. Najhitreje sem šla 180 km/h, ampak hitrosti same po sebi ne dojemam kot cilj. In sama nisem pred tem nikoli ničesar razbila v besu ali zanosu. Prav zato mi je break room zanimiv. Nisem potrebovala dolgo, da sem se zares prepustila. Na začetku sem imela malo zadržkov, predvsem zato, ker je občutek, da nekaj namerno uničiš, precej nenavaden. Sama po sebi sem namreč precej mirna in zadržana oseba. Ko sem enkrat zadala prvi udarec in ugotovila, da mi ni treba razmišljati, ali je to 'prav', je bilo veliko lažje. Takoj sem se sprostila. Udarjala in razbijala sem s polno silo in sproščenostjo.« Kot pravi Urmaš, ni redko, da se kak udeleženec po koncu seanse zjoka.
Biti brez misli
Tudi ideja sob za razbijanje ima korenine v šestdesetih, ko so se ob vzponu psihologije začele razvijati različne terapije in ko se je tudi začel uveljavljati izraz terapevtska družba; tista, katere posamezniki zadoščenja ne iščejo več v religiji, ampak v samouresničevanju ob pomoči različnih terapij. Nadzirano razbijanje torej vsaj generacijsko spada v preostali new age. Tako so leta 1962 v Chicagu odprli prvo »sobo za frustracije«, vendar so sproščanje ob razbijanju očitno izpodrinili drugi pristopi, kot so joga, dihalne vaje in še kaj. Renesanso in pravo uveljavitev je ideja leta 2008 doživela na Japonskem, kot ponudba za izgorele in od stresnosti ter podrejenosti utesnjene pisarniške delavce. Sproščanje so sprva organizirala podjetja za svoje delavce, nakar se je zadeva komercializirala na prostem trgu. Česar je Japonska polna. V podoben paket spadajo »bari za izgorele delavce«, kjer se strti uslužbenci lahko potožijo natakarju, ki ima v opisu del in nalog poslušanje težav drugih. To, česa vsega so se Japonci domislili v domeni industrije potešitve spolnih nagonov, bi zahtevalo obsežen samostojen članek.
Domala istočasno se je domislica vrnila v domovino oziroma v ZDA in se od tam razširila po Evropi. Kaj pravi stroka oziroma Urša Young, univ. dipl. psihologinja in v primeru tokratnega članka naša strokovna sodelavka: »Soba za razbijanje sama po sebi ni terapija, lahko pa postane izkustveno izhodišče za psihološki pogovor, če vključuje pripravo, prostovoljnost, umirjanje in refleksijo. Njene vrednosti ne vidim v sporočilu: 'Ko si jezen, razbijaj.' Vidim jo v možnosti, da razlikujemo med čustvom in vedenjem. V terapiji spodbujamo raziskovanje jeze, njeno zaznavanje in poimenovanje. Nato iščemo način, kako jo odgovorno do sebe in drugih sprostiti. Psihološko vrednost sobe vidim predvsem kot priložnost za spoznavanje lastnega jeznega dela; kdaj se pojavi, kaj želi zaščititi in kaj nam skuša sporočiti. Nekateri ljudje so jezo navajeni potlačiti. Težko rečejo ne, postavijo mejo ali priznajo, da jim kaj ni prav. Zame je lahko varna in prostovoljna izkušnja stik z odločnostjo in močjo, ki ju prej niso smeli izraziti.«
Urban, eden od gostov hiše v Trzinu, je po poklicu komercialist, ki se preživlja z veleprodajo mesa. In kot pravi, nikoli ni ničesar razbil. »V družbi nekako ni bilo sprejemljivo, da uničuješ, kar ni tvoje, oziroma je zmeraj veljalo, da moraš skrbeti za lastnino. Potreboval sem dve do tri minute, da sem se v sobi aklimatiziral, kajti ideja, da lahko v tisti sobi razbiješ, kar želiš, ni vsakodnevna. A iz udarca v udarec sem se bolj sproščal, obenem pa se po desetih minutah udrihanja utrudiš. Najbolj vznemirljivo mi je bilo razbiti tipkovnico z železnim pajserjem. Tako lepo se raztrešči. In ven sem prišel povsem prazen, brez kakršnih koli misli. Morda se mi je to zgodilo prvič v življenju,« zaključuje opis izkušnje.
Biti brez kakršnih koli misli? Pred štiridesetimi leti bi bil nekdo s hotenjem po nerazmišljanju grobo diskvalificiran, kot oseba z absolutno neprimerno usmeritvijo, te čase pa niti ne, mar ne?