Na obalah Južnega oceana je namreč Gafojeva opazovala, kako so pingvini v bližnjem zalivu vse bolj postajali turistična atrakcija tamkaj rastočega zaselka. Ljudje so se s pingvini slikali in jim na glave dajali celo čepice in sončna očala. S svojima hčerkama se je odločila, da mora nekaj storiti.
Trideset hektarjev zemljišča ob zalivu, kamor so zaradi plitvine radi zahajali pingvini, je ogradila in počasi začela spreminjati v rezervat. Pingvinom je bilo zaščiteno območje tako všeč, da se je njihovo število iz zgolj peščice živali z leti spet povečalo na čez dvesto.
Turisti so jih smeli odtlej v prvem zasebnem celinskem rezervatu za pingvine na svetu zgolj še opazovati od daleč. Sčasoma se je skrb spremenila v posel in sedaj si pride pingvine na območje Ognjene zemlje vsako leto ogledat 15.000 ljudi, Gafojeva pa s svojimi petnajstimi zaposlenimi skrbi za to, da tudi naravni plenilci, kot so lisice, ne zmanjšajo njihovega števila. Sprva so jih preganjali sami, nato so si umislili pse čuvaje, prav tako pa so na različnih koncih rezervata namestili mesne vabe cenenih mesarskih odrezkov, s katerimi so plenilce zvabili stran od pingvinov.
Svoj ekološki turizem so nadgradili še s sodelovanjem z znanstvenimi inštituti, ki proučujejo populacijo pingvinov. In dokopali so se do presenetljive ugotovitve, da očitno dober glas njihovega rezervata seže v deveto vas. Kajti Gafojevi sodelavci so v zalivu odkrili pingvine, ki so tja prišli gnezdit tudi iz krajev, oddaljenih več tisoč kilometrov.