Prav njuna osebna sreča ob sklenitvi zakonske zveze, ki je sledila dolgoletni sodni bitki, pa bi lahko spodbudila druge pare, da bi zahtevali enako priznanje. Ustava te konservativne andske države sicer dovoljuje le poroko med moškim in žensko, pred tremi leti pa je država začela priznavati civilne istospolne zveze. Odtlej jih je bilo registriranih okoli 150, toda Fabiana in Scarlett sta hoteli pravo zakonsko zvezo, ki jima daje več pravic. O zakonski zvezi sta sanjali, vse odkar sta se pred štirimi leti zaljubili in začeli načrtovati skupno prihodnost.
»Imeli sva veliko dvomov, veliko negotovosti, ker je bil postopek tako dolg in ker je bilo toliko ovir, toliko omejitev, celo na dan poroke,« je za tiskovno agencijo Reuters povedala Scarlett. Na sodišču jima je po dveh ustavnih tožbah uspelo doseči dovoljenje, da se smeta poročiti. Opirali sta se na mednarodne pogodbe o človekovih pravicah, ki imajo posebno oziroma prednostno veljavo, kadar zagotavljajo širše varstvo pravic. Ključna pa je bila tudi odločitev medameriškega sodišča za človekove pravice, ki je ugotovilo, da morajo države istospolnim parom zagotoviti enake pravne oblike varstva kot raznospolnim parom, vključno z dostopom do zakonske zveze. »Zame zakon pomeni mir,« ugotavlja Fabiana.
Kljub odločitvi bolivijskega sodišča istospolne poroke še niso dostopne po vsej državi. Po njuni poroki se sicer v interesu za podoben sodni postopek za sklenitev zakonskih zvez oglaša že več parov. V odločitvi sodišča, da sta bili namreč Fabiana in Scarlett diskriminirani, mnogi vidijo priložnost, da s to precedenčno sodbo tudi sami dobijo sodno odredbo, da mora matični register izdati dovoljenje za sklenitev zakonske zveze.