Sergejeva zgodba je resnična – če smo, seveda, pripravljeni verjeti gostilniškemu pravljičarju in njegovim pripovedkam –, a ko z najstniškim navdušenjem opisuje, kako bi lahko spoznal največjega med velikimi, opisana resničnost postaja vse bolj magična, podobno kot v filmu Apokalipsa zdaj. V filmu, posnetem po Conradovi literarni klasiki Srce teme, kapitan Willard v iskanju odpadlega polkovnika Kurtza, ki ga igra Brando, potuje globoko v vietnamski pragozd, kjer svet postaja vse bolj surrealističen.
Zdi se, da se je Sergeju v mestu angelov takrat nenadejano odprla možnost prehoda v onstranstvo, kjer prebivajo filmski polbogovi. Tako kot Conradov in Coppolov polkovnik Kurtz, ki je v popolni divjini, na koncu vseh rek zgradil svoje kraljestvo, tudi Sergejev Marlon ni običajen človek, temveč je mitološko bitje, za katero ni mogoče ugotoviti, ali zares obstaja ali pa je le prikazen. Marlon Brando, o katerem pripoveduje Sergej Trifunović, je morda le utelešena fascinacija mladega igralca, zato je za zgodbo dovolj že sama možnost srečanja z njim, saj je že ta dovolj neverjetna.