Zakon namesto regulacije trga uvaja novo zdravstveno dejavnost in nov poklic. Kot nove zdravstvene delavce želi uvesti ljudi, ki nimajo niti enotne predizobrazbe in imajo daleč preslab klinični trening. Ob tem jih zakon praktično izenačuje s klinično usposobljenimi izvajalci psihoterapije.
Psihoterapevti bodo postali zdravstveni delavci, ne da bi zaključili katerega od zdravstvenih študijev ali študij psihologije na javni univerzi in ne da bi morali opraviti pripravništvo. Predpisuje klinično prakso v učnih ambulantah, ki so jih že pred uveljavitvijo zakona tako poimenovali tisti, ki ponujajo programe usposabljanja.
Zakon pa predvsem omogoča pridobitev akreditacij za študijske programe, ki doslej niso bili akreditirani, in posledično financiranje teh študijev iz javnih sredstev. Uvaja financiranje storitev psihoterapije iz javne zdravstvene blagajne za vse izvajalce in za vsa stanja. To bo dolgoročno prineslo popoln kaos in zamašitev vstopnih vrat za bolnike s psihiatrično diagnozo. Zabriše namreč mejo med posameznikom, ki potrebuje resno zdravljenje duševnih motenj, in posameznikom, ki potrebuje svetovanje ob vsakodnevni stiski, kar lahko vodi v ogroženost življenja prvega posameznika.
Kdo bo nezadovoljen?
Poudarjamo ustrezno teoretično in predvsem klinično znanje. Deklarativno tudi priznani pristop, ki se ga učijo na simulacijah situacij z bolniki, ni primerno izobraževanje. Za delo v zdravstvenem sistemu so ustrezne le institucije, kjer učijo klinično izkušeni strokovnjaki v kliničnem okolju. Specialistična znanja se pridobivajo v kliničnem okolju, in ne na simulacijah le-tega.
