Poznam datume, simbole, obraze in parole, ne poznam pa občutka ljudi, ki so takrat zares verjeli, da se začenja nekaj novega. Nisem glasoval na plebiscitu. Nisem stal na barikadah. Nisem odločal o državi. V Slovenijo sem se rodil, kot se človek rodi v družino, jezik, mesto ali blokovsko naselje. Za to sem hvaležen. Pa vendar me vsakič znova zmoti, ko mi kdo razlaga, kako ponosen bi moral biti. Ponos ni nekaj, kar dobiš skupaj z rojstnim listom. Ni čustvo, ki ga lahko oblast naroči ob državnem prazniku. Ponos mora iz nečesa zrasti: iz zaupanja, pravičnosti in občutka, da država ni samo spomenik preteklosti, ampak prostor, v katerem lahko živiš.
Fotografija: Luka Cjuha
Zakaj nisem ponosen na Slovenijo
Rojen sem bil konec devetdesetih, v državo, ki je bila takrat že ustanovljena, priznana, opremljena z zastavo, himno, ustavo in velikimi zgodbami o svojem rojstvu. Osamosvojitev zame zato ni oseben spomin, ampak pripoved. Nekaj, kar sem poslušal od staršev, učiteljev, politikov, televizijskih komentatorjev in slavnostnih govornikov.
Priporočamo
Prijava
Še nimate računa? Ustvarite račun
×
![]()