Iz tega se je postopno in neopazno oblikoval ne le konceptualni, temveč že kar mentalni model, ki je danes zelo problematičen: da je vojna predvidljiv in obvladljiv, cikličen proces, ki ga lahko učinkovito izvaja majhna, visoko usposobljena profesionalna komponenta. Toda ta model se izkaže za utvaro in se sesuje v trenutku, ko govorimo o konfliktu z enakovrednim ali skoraj enakovrednim nasprotnikom. Na to je izrecno opozoril Mark Milley, načelnik Združenega štaba oboroženih sil ZDA (2019–2023), ko je dejal, da bodo velike konvencionalne operacije proti primerljivemu nasprotniku zaznamovane z visokimi izgubami, ogromno porabo in nujnostjo množičnosti.
Orožje je pomembno, vendar so ljudje pomembnejši
Ta realnost se v polni meri potrjuje z izkušnjami in trdimi lekcijami za obe vojskujoči se strani v sedaj že peto leto potekajoči vojni v Ukrajini. Vojna, za katero so mnogi pričakovali, da bo kratka in odločilna, se je preoblikovala v dolgotrajen konflikt izčrpavanja. V takem okolju ne odloča več začetna kakovost enot, ampak sposobnost nadomeščanja izgub, rotacije enot in njihove regeneracije.