Proti tej združitvi sta se tedaj na Slovenskem javno izrekla socialdemokrat in pozneje komunist Anton Štebi ter nekdanji načelnik SLS dr. Ivan Šusteršič. Oba sta združitvi s Srbi nasprotovala iz kulturnih, gospodarskih in političnih razlogov. Marsikdo je pričakoval, da bo ime nove državne skupnosti samoumevno – Jugoslavija. Ideja jugoslovanske povezanosti je bila namreč med intelektualci, politiki in deli javnosti prisotna že desetletja pred koncem prve svetovne vojne. Toda nova država ni dobila tega imena. Rodila se je kot Kraljevina Srbov, Hrvatov in Slovencev in takšna ostala enajst let. To ni bila zgolj formalna ali protokolarna odločitev. Ime države je odsevalo temeljni politični spor o tem, kaj nova skupnost sploh je in komu pripada osrednja vloga v njej. Na eni strani je stala Srbija, mednarodno priznana država, zmagovalka vojne z lastno vojsko, dinastijo in državno upravo. V srbski politični eliti je prevladovalo prepričanje, da nova tvorba nastaja predvsem na temeljih že obstoječe srbske državnosti. Na drugi strani so slovenski in hrvaški politiki vztrajali pri poudarjanju enakopravnosti narodov, saj jih je skrbela možnost centralizirane države pod srbsko prevlado. Prav zato je bilo ime Kraljevina Srbov, Hrvatov in Slovencev kompromis in hkrati politično sporočilo: država naj bi pripadala trem narodom, ne enemu samemu državnemu jedru. Beseda Jugoslavija bi namreč pomenila nekaj več – zamisel enotnega jugoslovanskega naroda in skupne identitete, ki pa je leta 1918 še zdaleč ni sprejemal ves politični prostor. Šele leta 1929, po uvedbi šestojanuarske diktature kralja Aleksandra, je država postala Kraljevina Jugoslavija. Novo ime ni bilo le administrativna sprememba, temveč del poskusa, da bi se nacionalne razlike presegle z idejo integralnega jugoslovanstva. Toda vprašanje, ki ga ime ni moglo rešiti, je ostalo isto: ali Jugoslavijo tvorijo en narod ali več narodov z različnimi političnimi pričakovanji?
Jugoslavija ali kraljestvo SHS?
V rokah imam francoske liste. V vseh opažam rubriko »Royaume des Serbes, Croates et Slovenes«. Na zemljevidih, ki nam predstavljajo bodočo mejo med našo državo in Italijo stoji preko našega ozemlja: »Etat des Serbes, Croates et Slovenes«, na naših novih novčanicah pa čitamo: »Ministrstvo financ kraljestva Srbov, Hrvatov in Slovencev«. Isto označbo rabijo za našo državo tudi angleški časopisi.
Kako pa imenujejo našo državo »bratski slavjanski narodi, kako jo imenujejo naši sosedje?
Češkoslovaški in poljski listi rabijo izključno ime »Jugoslavija«. Avstrijci pravijo naši državi brezizjemno »Jugoslawien«, takisto je tudi pri italijanskih časopisih v rabi kot označba za našo kraljevino edino ime »Jugoslavia«.
Ako izvzamemo francoski in angleški tisk, nas ves svet pozna samo pod jugoslovenskim imenom. (…)
A ne samo tuji svet, tudi vsa naša javnost si je bila že zdavna pred porodom naše države na jasnem, da se naj krsti državna tvorba, ki naj združuje pod eno streho vse Srbe, Hrvate in Slovence, edino z imenom Jugoslavije, ki je postalo popularno tako v narodu samem, kakor tudi v vsem ostalem svetu.
Toda narod je obračal in modri naši državniki, ki so izgubili vsak stik z javnim mnenjem, pa so obrnili. Dali so naši državi ime: Kraljestvo SHS. (…)
Slovenski narod, 6. maja 1920
Politični naziv naše države.
Državno ujedinjenje našega naroda se je izvršilo na podlagi narodnega edinstva Srbov, Hrvatov in Slovencev. Zavest narodne skupnosti je v odločilnem trenutku premagala separatistične težnje srbskega dela našega naroda po Veliki Srbiji in zatrla hrepenenje hrvatskega dela našega naroda po samostojni hrvatski državi na podlagi zgodovinskega prava. Narodno skupnost priznavajo vse naše politične stranke, tudi one manjšinske skupine, ki sicer iz enega ali drugega antagonističnega vzroka težijo po tej ali oni politični avtonomiji. Dejstvo je, da je jugoslovenski narod ujedinjen v enotni državi (…)
Imamo torej enotno državo, nimamo pa enotnega naziva za svojo državno – politično enoto. Sedanji službeni naziv naše države vsebuje nepotrebne spomine na politično razkosanje jugoslovenskega naroda v preteklosti in ni posebno priporočljiv za bodočnost, ki mora izbrisati za vedno vse pogreške posameznih političnih strank pred državnim ujedinjenjem. Sedanji naziv ni samo nepraktičen, ampak vzbuja pri naših prijateljih dvome o našem narodnem edinstvu, neprijatelje pa podpira v njihovi trditvi, da jugoslovenskega naroda sploh ni.
Vprašanje, kdo je zakrivil ta ponesrečeni naziv naše države, vsebuje gotova dejstva, katerih se ni mogoče izogniti vkljub sedanji koncentracijski vladi, zlasti ne, ker gotovo časopisje dosledno in s poudarkom piše tako, kakor da Jugoslavije sploh ni. Obenem pa naj bodo te vrste odgovor beogradskemu »Balkanu«, ki je indirektno napadel »Slovenski Narod« radi članka »Jugoslavija ali kraljestvo SHS?« (…)
Sedanji službeni politični naziv naše države korenini v srbski radikalni stranki. Torej je to ime strankarsko in se nikakor ne strinja s principi, na katerih se je dejansko ustanovila jugoslovenska država. Znano je, da se je med vojno sistematično delalo na to, da se odbije od sebe pomoč Hrvatov, Slovencev in avstro-ogrskih Srbov, ki so čutili jugoslovenski in se z gotove strani nasprotovalo delovanju Jugoslovenskega odbora za ujedinienie vseh Jugoslovenov v enotni državi. Celo Krfsko deklaracijo so morali gotovi agenti tolmačiti v velikosrbskem duhu. (…)
Vse to je bilo treba omeniti, da se ve, zakaj se naša država ne imenuje službeno Jugoslavija, kakor jo imenujemo sami in pod katerim imenom jo pozna razven francoskega in angleškega časopisja ves svet. Pa tudi zato, ker se srbski radikalci vkljub mednarodno priznani enotni jugoslovenski državi ne morejo uživeti v dejstvo, da Jugoslavija ni Velika Srbija in ker njihovo časopisje še danes piše samo o Srbiji ter se zgraža nad imenom Jugoslavija. (…)
Naravnost krivičen in dejanskim razmeram neodgovarjajoč je sedanji službeni naziv naše države, katerega se pa niti radikalsko časopisje dosledno ne poslužuje, ker govori splošno le o Srbiji in zasramuje naziv Jugoslavija, ki po njihovem mnenju »žali srbski narod, njegovo dušo in sveto i drago mu ime Srbije! Kar nista mogla uničiti otomanski in avstrijski imperij, to naj uniči sedaj naziv Jugoslavija. (…)
Slovenski narod, 6. junija 1920
Vir: Digitalna knjižnica Slovenije – dLib.si