Vse več politikov volilcem laže. Če jim dejstvo ni všeč, ga zanikajo. Svoje laži razglašajo za alternativna dejstva. Zasledujejo le svoje kratkoročne (premoženjske, politične in druge) osebne interese in koristi – praviloma na račun drugih, ki jih brez trohice slabe vesti žrtvujejo in uničijo. Z vsemi sredstvi preprečujejo, da bi kdo uveljavil njihovo (družbeno, politično, civilno in kazensko) odgovornost, negativne posledice svojih odločitev in ravnanj pa prikrivajo. Požvižgajo se na tradicionalno (javno) moralo in politično kulturo, ki terjata opravičilo za laži in prevare. Včasih so takšni politiki veljali za pokvarjene prevarante. Zdaj se razglašajo za uspešne (populistične) politike, ki uveljavljajo iliberalno demokracijo in avtoritarizem.
Zanikovalske elite
Ekonomske in politične elite v posameznih državah in globalno so v zadnjih desetletjih zavozile (skoraj) vse, kar je bilo mogoče zavoziti. Krize, ki se zaostrujejo in poglabljajo, to potrjujejo. Okoljska in podnebna kriza se v Evropi in Sloveniji zaostrujeta hitreje kot globalno. Povečujeta se število in intenzivnost vremenskih in podnebnih ekstremov in nesreč. Zaostrene ekonomske, politične in družbene krize ogrožajo javne (družbene) podsisteme, kot so vzgoja, izobraževanje, zdravstvo, sociala, pokojninsko varstvo in trajna oskrba ter civilna zaščita. Krize najbolj prizadenejo revnejše in marginalizirane, ki se počutijo vse bolj odrinjene in izključene. Za to krivijo nesposobne in neuspešne tradicionalne politične stranke in njihove politike, ki so nanje pozabili. Večina ne razume, da krize generirajo in so glavni krivci za njihovo zaostrovanje (brezvestni, sebični in pohlepni) politiki, politične in ekonomske elite ter zlasti najbogatejši, ki jih ne zanimajo dolgoročne potrebe, interesi, koristi in dobrobit (so)ljudi in njihovih skupnosti ter preživetje človeštva in življenja na Zemlji. Pripadniki elit zasledujejo svoje ozke kratkoročne interese in koristi. Ne razmišljajo dolgoročno in strateško, solidarno in skupnostno. Zato niso solidarni s tistimi, ki imajo manj. Ne zanima jih, da njihovo bogastvo, moč in vpliv ustvarjajo tisti, ki so za preživetje in/ali boljše življenje prisiljeni (pre)poceni – za zelo skromno plačilo, upoštevaje dodano vrednost, ki jo s svojim delom ustvarijo – prodajati svojo »delovno silo.« Prepričani, da ogrožajo njihove interese in koristi, najbogatejši in elite zavračajo znanost, stroko in kritične subjekte civilne družbe, kot so nevladne organizacije, družbena gibanja in sindikate. Zanikajo dokaze o negativnih vplivih človeštva, kapitalističnega gospodarstva, potrošništva in življenjskega sloga bogatih elit na okolje, naravo in podnebje ter zavračajo svarila, da bi ekonomija in razvojne strategije morale upoštevati okoljske, podnebne in družbene danosti in omejitve. Ekonomske elite in zlasti najbogatejši verjamejo, da lahko kupijo vse (vključno s politiki) ter da s svojim vplivom in bogastvom lahko dosežejo vse, kar želijo. Za ohranjanje in krepitev svojih monopolov in moči ter povečanje lastnih koristi, premoženja in profitov so pripravljeni zavreči pravo in pravno državo, kršiti temeljna ustavna načela, omejiti in odpraviti človekove pravice in svoboščine. Kadar jim koristi, se odrečejo demokraciji ter navdušeno pozdravijo in podpirajo avtokrate in diktatorje. Takšno razmišljanje privlači tudi slovenske elite in populistične politike.