Sprejel sem brez razmišljanja, čeprav so me nekateri prijatelji opozarjali, da Slovenija ni Hrvaška in da takšne stvari – pisanje tedenske kolumne – v tej nenavadni protestantski državi dojemajo zelo, hm, protestantsko. Nasmejal sem se, saj pisanje treh, štiri strani teksta na teden še malo ni protestantska obveznost. Sicer pa je štiri do pet tednov letnega dopusta povsem dovolj, da si človek napolni možganske nevrone in podmaže sinapse.
»Štiri do pet tednov?« so me takrat previdno vprašali v uredništvu Dnevnika. »Štiri do pet tednov letnega … česa?«
»Ja, dopusta vendar,« sem odgovoril. »Štiri do pet tednov letnega dopusta je običajna praksa. Seveda ni treba, da je vedno ravno pet, in ni treba, da je naenkrat, lahko tudi …«
»Dopusta?« so me zbegano prekinili. »Povejte, katerega dela v izrazu 'tedenska kolumna' niste razumeli? V hrvaščini to morda res pomeni 'ena kolumna skoraj vsak teden', v slovenščini pa 'tedenska kolumna' označuje 'eno kolumno vsak teden'.«
»Vsak teden?« natančno sem začutil, kako brezskrbno mediteransko življenje zapušča moje mlahavo telo, se spakuje nad menoj in me neusmiljeno zafrkava v glavo. »Vsakega od dvainpetdeset tednov?«
»Razen če jih na Hrvaškem ni 'štiri do pet' manj,« so odgovorili. To je, sem dojel, ta njihov slovenski smisel za humor.
»Torej kolumna vsak teden, prav vsakič in za vedno, ne glede na vse, brez možnosti dopusta, brez preskakovanja, prav vsak posamezen od vseh dvainpetdesetih tednov v letu?«
»Ali krajše, 'tedenska kolumna',« so v uredništvu še naprej kazali vzvišeni slovenski smisel za humor.
»Vam je jasno,« sem se na koncu opogumil, »da vam noben Dalmatinec nikoli ne bo podpisal takšne pogodbe?«
»Iskreno,« so odgovorili, »tudi mi smo bili presenečeni, ko ste jo podpisali.«
»To je bila pogodba?!« sem šokiran planil.
Danes, dvajset let pozneje, vam lahko povem iz prve roke: slovenščina ni težka, je samo lažji in težji način, da se je naučiš. Jaz sem se je na primer naučil pri pogodbi za tedensko kolumno v Dnevnikovi prilogi Objektiv.
Na začetku sem se resnici na ljubo še tolažil in verjel, da bo Slovencem prvim začelo presedati. Petdeset kolumn, leto dni, bo ob neznatnih odrekanjih nekako mogoče zdržati. Z nekaj vadbe in plavanja, če zmanjšam alkohol in cigarete, morda celo dve leti. Sto kolumn zapored, več od tega o Sloveniji niti fizično ni mogoče napisati. O čem živ človek in Hrvat lahko v slovenskih časopisih piše več kot sto tekstov? Dobro, če razširim področje pisanja na Eurosong, smučarske skoke in hokej na ledu, je to morda sto dvajset, dobro, naj bo sto petdeset kolumn. Če pa se ločim in se umaknem v kak samostan in življenje posvetim pisanju kolumne za Objektiv, bi jih lahko napisal tudi celih dvesto petdeset ali celo tristo. Pet, šest let, toliko v Sloveniji brez prekinitve ne traja niti Janez Janša.
Tristo kolumn, jebela cesta, to bi bilo nekaj. Slovenska država bi mi podelila odlikovanje, uredništvo Dnevnika pa grafiko Božidarja Jakca, pozlačeno uro in teden dni dopusta. No, grafiko Božidarja Jakca in pozlačeno uro.
Tako sem, glejte, razmišljal pred dvajsetimi leti.
Da skrajšam, to je moja tisoča kolumna za Dnevnikov Objektiv. Tisoča. Po vrsti. Brez enega samega zamujenega tedna, brez počitka in zamenjave, brez dopusta. Tisoč tednov zapored. Ko sem začel, sploh nisem vedel, da obstaja toliko tednov. Danes, dvajset let pozneje, nimam nobene modre misli ne nasveta za mlade kolumniste. Morda samo enega: berite drobni tisk v pogodbi.
V času, ko se je vse začelo, je bil Donald Trump gradbeni podjetnik, leto dni mlajši, kot sem jaz danes, Slovenija pa še ni bila v schengnu: ta kolumna je trajala tako dolgo, da so celo Hrvaško na koncu sprejeli v Evropsko unijo. V tem času se je zamenjalo sedem hrvaških in sedem slovenskih vlad, vključno z vsemi tremi Janševimi, pospremili smo v zapor tako njega kot Sanaderja in ju pričakali, ko sta se vrnila od tam, se vojskovali za Piran, kranjsko čebelo, teran in prekmursko gibanico, medtem sem dvakrat dal odpoved v službi in se dvakrat oženil, zamenjal sedem naslovov prebivališča, začel in prenehal pisati dolgoletne kolumne v osmih hrvaških, bosanskih in srbskih časopisih, urednico Objektiva na koncu pospremil v pokoj, objavil petnajst knjig in dobil vnuka in vsak teden, vseh dvajset let, vsak jebeni konec tedna čakal v slovenskih trafikah.
Tako je prišel čas za slovo. To je moja tisoča in zadnja kolumna za Objektiv. Trdno sem se odločil: dvainpetdeset kolumn, karkoli že mislijo Dnevnikovi odvetniki, je za eno leto povsem dovolj. Dovolj je bilo, vse ima svoj konec. Ravnokar ste prebrali mojo zadnjo kolumno iz leta 2025.
Tako se vidimo na istem mestu v srečnem novem letu 2026. Vi sicer lahko vedno odnehate: sam sem se že davno sprijaznil in vem, da bom umrl tukaj, na sedmi strani Dnevnikove priloge. Na grobu bo pisalo: »Tukaj leži Boris Dežulović. Zamudil je eno celo življenje, a nobene številke Objektiva.«