S prijatelji je ustanovila umetniški kolektiv Karasi in sprva na zaprtih zabavah, kasneje pa tudi na odprtih prostorih začela vrteti glasbo in z njo povezovati ljudi iz različnih skupnosti, ki so se družili, čeprav se prej niso poznali. Prav ta namen je kolektiv Karasi po padcu Asadovega režima vodil k temu, da so ustvarili družbeni prostor umetniškega ustvarjanja, v katerem poskušajo v družbi močno načetih socialnih vezi po štirinajstih letih državljanske vojne delovati kot graditelj novega sobivanja. M
ladim različnih etničnih korenin ponujajo sodelovanje v umetniških delavnicah, kjer jih spodbujajo pri njihovem slikarskem ustvarjanju, vabijo jih na projekcije do sirske politike kritičnih filmov, o katerih nato debatirajo, in skupaj v stari tovarni, ki so jo preuredili v koncertni prostor, prisluhnejo glasbi mladih, ki je v času Asadove vladavine niso smeli igrati. Vse te aktivnosti so namenjene ponovnemu sobivanju različnih skupnosti, ki so jih vihre državljanske vojne pahnile na različne strani. Idejo prostora skupnega sodelovanja Bahhadejeva opisuje s kontaktno teorijo. Zanjo velja, da dvema različnima skupinama ljudi ponudijo zgolj skupen projekt, pri katerem morajo delati, posledica sodelovanja pa naj bi bila, da si bodo po opravljenem projektu bliže, kot so si bili na začetku.
Ta čas Natalie ne vrti več svoje tehno glasbe in se prepušča nekoliko bolj umirjeni glasbi umetnikov, ki se predstavljajo v njihovih koncertnih prostorih. Podobno kot njen oče, ki proizvaja leseno pohištvo, je armenska krščanska mladenka prepričana, da mora Sirija po letih vojne zrasti skupaj.