Ker se s protezami ni znašel, se je že kot otrok začel navajati na to, da se premika s pomočjo vozička in močjo lastnih rok. Ni se namreč hotel predati napovedim zdravnikom, da se morda ne bo mogel nikoli več zravnati. Pokazal jim je, da se motijo.
Diplomiral je iz komunikacijskih ved in odkril svojo strast – mlade je rad navduševal s svojo zgodbo o vztrajnosti in nevdajanju malodušju. Ko ga je lastnik agencije, za katero je delal, pred leti po svojem vzponu na najvišjo goro Afrike povprašal, ali bi morda želel tudi sam priplezati na Kilimandžaro, ga je debelo gledal, ali se mu je zmešalo. Toda po premisleku je sprejel izziv in se začel z leto dni trajajočimi treningi pripravljati za vzpon na 5895 metrov visokega očaka.
S prijateljema in nosači se je odpravil na vzpon, ki praviloma traja nekaj dni. Prvi dan je še zmogel 80 odstotkov vzpona. Od drugega dne so morali že pomagati nosači, ki so ga vlekli z invalidskim vozičkom navkreber. Kjer je zmogel, je meter za metrom višincev grizel sam.
Ko so se šesti dan bližali vrhu, sta njegova prijatelja zaradi višinske bolezni bruhala, medtem ko se je sam bliže vrhu prebijal brez težav. Šalil se je, da mu ni nič, ker se giblje na drugačni višini kot njegova prijatelja.
Sedmi dan se jim je uspelo v trdi jutranji temi prebiti do vrha in tam dočakati sončni vzhod. Danes si ne predstavlja, da bi še enkrat splezal na goro. Očitno je bilo dovolj, da si to dokaže enkrat.