Wolfgang Flür, umetnik za strojem, ex Kraftwerk: Pozabimo na preteklost, razmišljajmo raje o prihodnosti

Renesansa je resnično ustrezen izraz za moje početje v zadnji petletki, saj sem na novo odkril nekoč že osvojen ustvarjalni zagon, ki sem ga po pesmi s prihajajočega albuma poimenoval Zukunftsmusik. Za menoj je namreč delovno intenzivno obdobje, ki pa ni bilo stresno, temveč plodno in napeto v najbolj pozitivnem smislu te besede. Ne pomnim, kdaj sem bil tako sproščen v nekem kreativnem mehurčku in se v vsak novi dan zbujal z radovednostjo, kaj bom privlačnega doživel. Album Eloquence mi je dal neopisljiv kreativni zagon, dobesedno me je poživil od pet do glave, da sem začel razmišljati široko in večplastno. Zgovoren je sam po sebi, če povzamem izvoren pomen naslova (eloquence – zgovornost), v svojem notranjem ali doživljajskem bistvu pa predstavlja slikovit zvočni odsev mojih pogostih potovanj po svetu v tistem obdobju, se pravi pred letom 2015, in takrat v meni prebujene želje po raznoterih glasbenih sodelovanjih. Tudi zato naslovnico krasi moj potovalni kovček Halliburton. Na teh potovanjih sem spoznal veliko glasbenih kolegov, ki so hiteli razlagat, kakšen vpliv je imela skupina Kraftwerk in jaz z njo na njihov glasbeni razvoj in kasnejše početje. Na teh spoznavnih srečanjih v zaodrjih po koncertih sem v sebi prejel klic iz prihodnosti, ki je vezana na sodelovanja, in tako sem začel razmišljati, se obnašati.

Prvi samostojni album Time Pie sem realiziral že leta 1997, res pa je, da sem se takrat skril za imenom projekta Yamo. Šlo je za mojo večinsko produkcijo v sodelovanju s še dvema glasbenima kolegoma. To se je zgodilo natanko deset let po tistem, ko sem zapustil skupino Kraftwerk. Sredi devetdesetih let nisem kaj veliko razmišljal o tem, da bi se vrnil na glasbeno sceno. Moja vrnitev je bila bolj povezana s spletom naključij. Do tistega trenutka sebe nisem videl kot pripovedovalca zgodb, šele Andi Toma me je prepričal, naj začnem uporabljati tudi vokal. Po odhodu iz skupine sem prenehal tudi bobnati, zato sem bil primoran rekonstruirati svojo osebnost v umetniškem smislu. Nisem docela zaupal preobrazbi svojega talenta, pravzaprav nisem vedel, kaj vse se še skriva v meni. Pred tem je bila moja služba izključno ritem/tolkala, kar naenkrat pa sem moral začeti skrbeti za celostno podobo: pisati besedila, kovati in razvijati melodije ter ideje zabeležiti v studiu. Material se je nabiral do leta 2015, ko sem začel sodelovati s Stefanom Lindlahrjem iz Sonic Field Studios, s katerim sem dokončal posnetke, ki so obležali v predalu. Te sem poslal na naslove različnih diskografskih hiš v Nemčiji, vendar nisem prejel nobenega odgovora, niti negativnega. Ne vem, ali niso imeli poguma, da bi mi odgovorili, ali kaj? Pri nas nikoli niso bili ponosni na svoje umetnike, drugače je v tujini. V Angliji je odnos do glasbe na splošno drugačen. Tam imam kot Music-Soldat veliko koncertnih ali festivalskih datumov. Tako sem se omrežil tudi s pomembnimi kontakti. Verjemite mi, zveze in poznanstva so vse v življenju. Bolj so pomembna od talenta. Zato imam svojo agentko v Angliji namesto v Nemčiji in oni dan me je pobarala, ali imam kaj novega materiala, da bi me z njim lažje promovirala. Odvrnil sem ji, da imam praktično pripravljen cel album. Pesmi so resda starejšega datuma, a do tistega trenutka še nikoli niso bile izdane in so po tej plati aktualne. Vprašala me je, ali lahko posnetke predstavi nekaterim založbam, in kljub moji zadržanosti je takoj prejela dve zelo konkretni ponudbi – in najboljša je bila ponudba neodvisne založbe Cherry Red Records. Pri devetinšestdesetih letih sem tako podpisal novo veliko pogodbo in priznam: prav ponosen sem bil! Album Eloquence – The Complete Works je bil hitro razprodan, doživljal je ponatise, razširjene verzije z remiksi in vedel sem, kaj bo sledilo. Založba je takoj prišla na dan z idejo, da bi sodelovanje podaljšali, da bi pod njeno streho izdal tudi naslednji album.

Ideja se je spontano sestavila skupaj, ko sem slišal, kako raznolik material sva soustvarila z mojim novim umetniškim partnerjem Petrom Duggalom. V tem vmesnem obdobju po letu 2015 sem se spoznal in povezal z Midgeem Ureom iz skupine Ultravox in članoma hamburškega techno dvojca U96, ki sta sočasno ustvarjala svoj album, zato sem jima dejal, naj mi pošljeta svoje glasbene matrice, če se najdem v kateri. Takoj smo izločili skladbo Zukunftsmusik, ki povzema vse moje dotedanje in sedanje početje. V Londonu sem spoznal enega izmed pionirjev detroitske techno scene Juana Atkinsa, s katerim sva takoj našla skupen jezik – na ta način se je zloženka sodelovanj začela sestavljati. Umetniki so mi večinoma pošiljali svoje zgolj glasbene osnutke ali basovske linije, in ne zaključenih pop pesmi, tako da se je v njih našlo veliko prostora za moje ideje. K sodelovanju sem povabil tudi pevko skupine Propaganda Claudio Brücken in basista Petra Hooka (nekoč Joy Divison in New Order), s katerima sem združil moči v skladbi Birmingham. Plošča je raznovrstna, vsaka pesem je v svojem stilu, kot revija, ki jo listaš. Na prvih straneh so aktualne novice, potem kultura, humanizem, šport, avtomobilizem, razvedrilo, spolnost… Oblikovalec mojih izdelkov Markus Luigs iz Düsseldorfa, ki je grafično oblikoval album, spremno knjižico in priloženo posebno revijo, me je na tej osnovi prepričal, da sem album na koncu poimenoval Magazine. Moja prvotna ideja je bila, da bi ga naslovil Collaborations.

Če danes pogledam nazaj, ne morem ničesar izključiti. Vse moje amaterske skupine, tudi The Beathovens in Fruit, kjer smo na šolskih plesih ali raznih praznovanjih večinoma preigravali pesmi z vrha angleških lestvic, so bile zelo pomembne pri moji glasbeni izobrazbi in umetniškem zorenju. The Spirits of Sound pa je povsem druga zgodba; tu sem moči združil s kitaristom Michaelom Rotherjem, ki je po krajši avanturi v skupini Kraftwerk ustanovil skupino Neu!. To je bilo konec šestdesetih, ko sem delal v arhitekturnem ateljeju. Svojo poklicno prihodnost sem videl v urbanističnem načrtovanju, potem pa sta na vrata moje pisarne potrkala dva dolgolasca: Ralf Hütter in Florian Schneider. Povabila sta me na vajo za promocijski nastop na drugem kanalu nemške televizije v prestižni kulturni oddaji Aspekte. Posnetek našega nastopa je še vedno mogoče najti na kanalu Youtube. Deseti oktober 1973 je bil zgodovinski datum za vse nas. V ta namen, za ta nastop sem izdelal elektronska tolkala, kot nekakšne tranzistorske ritem mašine Farfisa, ki sta jih v svojem studiu imela Ralf in Florian ter jih je mogoče slišati tudi na njunem istoimenskem albumu, saj nista imela bobnarja. Vsi bobnarji, ki sta jih preizkusila do tistega trenutka, so bili neprimerni zanju, saj so preveč bobnali. Potrebovala sta nekoga, ki bi ritem držal z občutkom, in to sta našla v meni. Ne glede na bobnarski set sem vedno igral na minimalističen način. S tranzistorskimi tolkali lastne izdelave sem se odlično prilagodil njunim melodijam. Oddajala so zelo neobičajna zvočenja ritma, ki jih poslušalci do tistega trenutka še niso slišali. V tem smo vsi trije takoj slišali svojo priložnost: v izkoriščanju tehničnih danosti v povezavi z romantičnimi melodijami.

Na začetku je bilo težko. Bil sem namreč klasično priučen bobnar in tovrstno igranje na bobne ni imelo ničesar skupnega s fizičnim naporom, ali če povem na slikovit način: potočil nisem niti kaplje znoja. Bobnanje na elektronskih bobnih je bilo vezano na par metalnih paličic, ki sem ju držal v obliki škarij, ter je temeljilo na koncentraciji, in ne energiji. Ko smo na začetku skupne kariere, še preden smo posneli album Autobahn, igrali v klubih v Düsseldorfu – šlo je pretežno za eksperimentalno glasbo – so se mi ljudje tu pa tam celo smejali. Vseeno mi njihove opazke niso vzele poguma, saj sem imel občutek, da je v tem prihodnost. Tudi videti sem bil drugače od vseh ostalih bobnarjev, ker za razliko od njih nisem sedel za bobnarskim setom, temveč karseda statično stal za kovinsko ploščo na visokem stojalu in se je s kovinskimi škarjami le bežno dotikal, čutno drsel po njej. Tudi ko smo nastopali v televizijskih oddajah, so se kamere osredotočile prav name in ne na Ralfa ali Floriana. Klaviature in flavta so namreč delovale vsakdanje, medtem ko so bili električni bobni videti zelo futuristično. Takrat pa se je v moji glavi zgodil zgodovinski preklop. Z odnosom do elektronskega seta bobnov in načinom bobnanja sem nagovoril prihodnost. Uspeh albuma Autobahn je moja prepričanja samo še potrdil. Takoj so nas povabili v ZDA, ha, na lestvici najboljših albumov smo se prebili med Top 10, ha, nastopili smo na Broadwayu, ha, in takoj zatem v Beacon Theatru, še enkrat – ha! Vse se je dogajalo tako hitro, da smo komaj sledili vsem povabilom. Še danes ne morem verjeti, kako hitro smo se povzpeli iz anonimnosti.

Iskreno povedano, o tem, trženju in podobi, vsaj sprva nismo veliko razmišljali. Prepustili smo se toku dogodkov in enostavno uživali v eksperimentiranju. Kraftwerk nikdar nismo bili rockovska skupina in nismo hoteli, da bi nas tako prikazovali. Naša glasba in videz namreč nista bila prilagojena ali podrejena nobeni drugi glasbi ali podobi do tistega časa. Ustvarili smo nekaj novega, edinstvenega. Pristrigli smo si lase, se oblekli v skrojene obleke, si nadeli kravate, saj smo na odru hoteli delovati kot inženirji. Srečo smo imeli, da smo v roke dobili novo glasbilo – sintetizator. S to in preostalo preprosto analogno opremo smo osvojili svet ter se bolj kot glasbeniki predstavili kot tehniki. Odločilna je bila tudi deutschlandpräzision ali pregovorna nemška natančnost. Za razliko od kolegov nismo imeli frontmana. Ralfovo petje je bilo bolj deklamiranje kot karkoli drugega. Pripovedovali smo o rabi tehnologije, tehnoloških temah, in ne o ljubezni in podobnih zadevščinah. Naša glavna publika so bili zato mladi možje, in ne dekleta. Še danes je tako. Pravo podobo smo razvili šele kasneje, saj so novinarji veliko pisali o nas. Prebirali smo članke in spoznavali, da smo v svet popularne kulture vpeljali nekaj povsem novega, zato smo se začeli tako tudi obnašati. Nemška popkultura je z nami postala enakovredna popkulturi iz Velike Britanije in ZDA. Sčasoma se je to porazgubilo. Veliko vzorcev smo pripravili vnaprej in s tem izgubili kar nekaj nekdanjega eksperimentalnega šarma. Tako je bila videti in slišati tudi moja zadnja turneja s skupino Kraftwerk – Computer World 1981. Postali smo običajen elektronski kvartet, kar mi ni dišalo. Skupino sem zapustil, nato je odšel še Karl Bartos in na koncu še Florian Schneider. Danes je Kraftwerk bolj ko ne skupina robotov, s čimer je Ralf dosegel svoj cilj. Vedno se je navduševal nad tematiko robotizacije življenja in zdaj je dobil priložnost za to. Priznati moram, da to, kar počne, počne zelo dobro. Kraftwerk deluje kot skupina, zamrznjena v času, ki stalno preigrava ene in iste skladbe. To so roboti, ne modeli!

Ne samo zadržke, počutili smo se užaljene. Termin je pogruntavščina ameriških novinarjev, ki so se naposlušali zgodbic ameriških vojakov, ki so po drugi svetovni vojni služili v Nemčiji. Ti so se navduševali nad nemškimi dekleti, pivnicami, klobasami in kislim zeljem. Vse, kar je bilo nemškega, so slabšalno povezovali s predpono kraut. Nemec je zanje bil enostavno kraut. Rad imam humor, zato razumem zabavne podtone omenjene besedne igre, vendar sem bil kot Nemec prizadet. Skovanke nismo mogli sprejeti, prav veliko pa se ni dalo narediti, ko je enkrat zaokrožila v javnosti. Bolj bi se hudovali, drezali v ogenj, slabše bi bilo. Še en vidik bi rad izpostavil: novinarji so krautrock najprej povezovali z novimi nemškimi skupinami, ki so igrale glasno, rockovsko glasbo, medtem ko Kraftwerk nikdar nismo operirali s tako poenostavljenimi elementi v glasbi. Izraz »rock« nikoli ni pristajal našim glasbenim eksperimentom. Po liniji najmanjšega odpora so nas potisnili v ta žanr, čeprav smo z njim imeli skupno le to, da smo bili iz Nemčije.

Glede na starost smo bolj stari očetje elektronske glasbe. A šalo na stran. Naslavljajo nas kot legende nečesa, vendar niti sam ne vem točno, česa. Nikdar se nisem počutil kot legenda. Nenazadnje sem še vedno tukaj in umetniško ustvarjalen; še vedno skladam sodobno, futuristično glasbo. Album Magazine 1 je rezultat mojih glasbenih razmišljanj v zadnjem desetletju. Rekel bi, da je noro moderen. Pozabimo na preteklost, raje razmišljajmo o prihodnosti.

V tem kontekstu moram nujno izpostaviti še nekaj: početje skupine Kraftwerk se pogosto narobe interpretira. Nismo bili ne vem kakšni izumitelji, nismo izumili veliko novega, le drugače smo znali uporabljati izdelke, ki nam jih je v roke dala industrija. Ničesar nismo zgradili, le posamezne elemente smo povezali na nov način. Iznašli smo novo uporabnost. Pridobljeni zvoki niso bili delo tradicionalnih inštrumentov, temveč tranzistorjev, električnih bobnov in na koncu tudi sekvencerja, zaradi katerega sem ostal brez dela. S tem smo mladim glasbenikom – predvsem v Veliki Britaniji – pokazali novo smer, ki se je kmalu opredmetila v tvornem otoškem synthpop gibanju. Ko so nas ti fantje slišali, so odvrgli kitare in naslednji dan kupili sintesajzerje. Andy McCluskey, s katerim sta me, slišim, opravljala, mi je večkrat povedal, kako odločilno je bilo naše prvo srečanje v gledališču v Liverpoolu. Do našega koncerta je bil dolgolas študent s kitaro, po njem pa je razmišljal le še o tem, kako bi na čim lažji način prišel do prvega sintetizatorja zvoka. Lahko ga vprašate, še danes ve, v kateri vrsti in na katerem sedežu je sedel v dvorani. Po koncertu sta s Paulom Humphreysom prišla v zaodrje ter se nam vsa vznesena in tresoča zahvaljevala, da smo jima pokazali prihodnost glasbe. Znebila sta se kitar in uspela. Zelo sem ponosen na OMD.

Po odhodu iz skupine, ki sem jo zapustil po lastni odločitvi, sem padel v globoko luknjo. V njej namreč ni bilo več prostora za izvirnega ročnega bobnarja. Nadomestil me je sekvencer. Zameril sem jim, točneje njima, tudi nekorekten odnos, kajti v tistem trenutku Ralfu in Florianu ni bilo mar za mojo prihodnost, povsem neprizadeta sta bila glede tega, kaj se bo zgodilo z menoj. Petnajst let sem bil z njima, jima pomagal tlakovati pot do zvezdništva, potem pa sem čez noč postal pogrešljiv. Tako se ne dela z ljudmi. Vseeno se nisem preveč obremenjeval, tega ni v mojem karakterju. Ozrl sem se naprej. Vrnil sem se k prvotnemu poklicu in se nekaj časa preživljal kot mizar in opremljevalec notranjih prostorov. Vse to sem opisal v avtobiografiji Ich war ein Roboter (Nekoč sem bil robot). S tem sem ustvaril prazen prostor med menoj kot umetnikom in vsakdanjim človekom. Prenehal sem razmišljati o glasbi, o vsem, povezanem s skupino Kraftwerk, in to me je očistilo preteklosti. Naredil sem korak naprej in v pravo smer. Imam namreč prirojen občutek za to, kaj je v dani situaciji dobro zame, kaj moram zagrabiti z vsemi štirimi in kaj pustiti, da gre mimo mene. Spoznal in angažiral sem tudi novega umetniškega sodelavca, saj v studiu vedno potrebujem nekoga, s komer komuniciram in povežem moje glasbene skice v zaključeno celoto. V tem času sem se spreobrnil tudi v tematskem smislu. Vsa moja novejša razmišljanja so bolj povezana s človekom in njegovim vedenjem, humanizmom in ekologijo. Začutil sem vročo kri v svojih žilah in nehal biti hladen robot.

Kraftwerk ni Wolfgang Flür ali katerikoli posameznik iz skupine, Kraftwerk je nedeljiva celota. Vedno je treba naslavljati kvartet, ki so ga sestavljali Ralf Hütter, Florian Schneider, Karl Bartos in jaz med letoma 1973 in 1987. V tej postavi smo bili tudi sprejeti v dvorano slavnih rokenrola. Ko je bil Florian še živ, sva se – ne boste verjeli, saj sva živela v istem mestu – po tridesetih letih znova srečala v pivnici v Düsseldorfu. Nisem ga opazil, sedel sem za mizo in začutil roko na svojem ramenu, se obrnil ter presenečeno zazijal. Končno sva se imela priložnost pogovoriti in med nama ni bilo več nobenih odprtih vprašanj ali zamer, ki so nastale po izdaji moje avtobiografije. Objela sva se in v trenutku je bilo vse pozabljeno. Takrat mi je tudi dejal, da so bila naša skupna leta najboljša leta v njegovem življenju. Zavedal se je, da je to edina prava postava in dediščina skupine, vse preostalo so bili le približki. Po mojem odhodu so se v skupini pripetile velike spremembe. Iskali so nekoga, ki bi me nadomestil. Karl Bartos mi je ob neki priložnosti dejal, da je bilo to zelo žalostno. Vedno, ko se je obrnil na desno, je tam stal nekdo drug, Najprej eden, potem drugi, nato tretji… V tem ni videl več nobenega smisla, zato je skupino dve leti za menoj tudi sam zapustil. Tudi zanj so našli zamenjavo in na koncu sta ostala samo še dva izvirna člana, ki pa – z izjemo kolesarskih melodij na Tour De France Soundtracks iz leta 2003, kar je bila in vedno bo Karlova velika obsesija – nista bila več avtorsko aktivna. Šlo je zgolj za posodabljanje že znanega in uigranega materiala. Potem se je poslovil še Florian in Ralf je ostal sam z roboti.