Želim poudariti poanto, da se kakovost življenja v družbi ter njena razvitost merita po njenem odnosu do najbolj ranljivih. Ne do skupin, ki se jim ena od političnih strank na predvolilnih plakatih v času, ko to pišem, izdatno zahvaljuje za njihove zasluge – zaposlenim, ki plačujejo davke, upokojenim, ki so delali do zasluženega pokoja, mladim, ki ostajajo v državi kljub temu, da bi imeli možnost oditi v tujino itn. Ne tem. Pač pa številnim skritim, utišanim, prestrašenim, izoliranim, ki na prvi pogled v skupno blagajno ne prispevajo, ker živijo z bolj ali manj vidnimi oviranostmi. Ker so njihova socialna izhodišča ter/ali konstitucijske danosti ne tako dobro prilagojene zahtevam trenutne družbe. Ki trpijo, ki nikamor ne pašejo, ki so ponižani, ki so utišani. Ki se jim nikoli nihče ne zahvali.
Življenje je vredno samo po sebi
Še v času študija sem v neki knjigi zasledila misel Milčinskega, ki jo na tem mestu parafraziram in ki me spremlja ves ta čas. Napisal je, da so ljudje z različnimi oviranostmi, ki za samostojno življenje potrebujejo več opore drugih, kot spomeniki družbe. V odnosu do »nezaslužnih« se namreč šele lahko pokaže humanost, plemenitost in odnos do življenja, ki je onkraj preračunavanja, primerjanja, vzporejanja. Življenje je vredno, ne da bi nekomu v določenem trenutku za nekaj služilo, življenje je vredno onkraj trenutnega, ozkega, ideološko zamejenega razumevanja koristnosti, vrednosti, uporabnosti. Življenje je vredno samo po sebi. Eno življenje ni bolj pomembno od drugega življenja. Življenje je sveto v vseh svojih obličjih in podobah, družba pa je glede sprejemanja njegove svetosti na preizkušnji ravno v primerih, ko gre za življenje nekoga, ki po trenutnih merilih ni najbolj cenjen.
Zgodbe s strani policije ustreljenega sočloveka ne poznam iz prve roke, tudi ni namen tega razmisleka kopati po njegovi življenjski zgodovini. Četudi njegove zgodbe podrobno ne poznam, se me dotakne na zelo intenziven način.
Represivni organi imajo v naših kompleksnih družbah pomembno vlogo varovanja reda, s tem pa tudi življenja in njegove nedotakljivosti. Njihova naloga je tudi uporabiti silo, ko je določen član družbe ogrožen od drugih, ko nekdo izvaja premoč nad drugimi. Posamezniki in represivni organi države smo v zapletenem razmerju in včasih se moramo posamezniki spomniti, da je naloga represije, da nas varuje, ne pa ogroža. V zapletenih primerih ta razmerja med varovanjem in ogrožanjem postanejo nejasna. Določenim skupinam z manj družbene moči pa izkušnje potrjujejo, da jih represivni organi prej ogrožajo kot ščitijo. Ker predpostavljajo, da so na napačni strani, da so nevarni, ker izgledajo čudno, nedomače, nepoznano. Tuje. Ker so temni ali razcapani. Ali počnejo nekaj večini nerazložljivega.
Pri uporabi sile nad posameznikom morajo biti državni organi zaradi neravnotežja v moči nadvse previdni. Uporabiti morajo vsa sredstva, da bi preprečili nesorazmerno rabo moči ali celo njeno zlorabo. Vendar pa je odnos do uporabe moči vpet v širše družbene diskurze, pričakovanja, strahove. Način uporabe moči nad posamezniki je širše politično vprašanje in policija lahko tu prispeva le svoj omejeni del. V okoliščinah, ko se druga strokovna področja, socialno, zdravstveno, šolsko, zanašajo na represivne organe, ki naj rešujejo izzive, ki jim sama niso kos, na policijo zagotovo pade nesorazmeren del in previsoka pričakovanja, da bo urejala kompleksno problematiko, ki jo je mogoče razumeti le v sodelovanju in tesnem povezovanju več disciplin.
Splošna represivna naravnanost družbe
Ob novici o uboju človeka, ki je bil prepoznan za nevarnega, sem osupla predvsem zaradi odsotnosti identifikacije in sočutja z žrtvijo na strani poročevalcev ter širše javnosti. Predpostavljala sem, da se bo javnost po dogodku dvignila tako v srdu kot žalovanju (kot se je to zgodilo v podobnih primerih kje v tujini). V poročanju o dogodku pa sem prepoznavala predvsem racionalizacijo tega dejanja, celo podton, da drugače ni šlo, predvsem pa, da je ubiti že pred časom grozil z noži v javnosti ter da je bila takrat intervencija njegove predaje uspešna, čeprav je trajala dlje.
Kolikor mi je znano, je ubiti gospod res že tudi v preteklosti v javnosti stal z nožem v rokah, vendar pa ni nikoli nikogar niti napadel niti poškodoval.
Niti najmanj si ne želim izpostavljanja oseb, ki so bile s strani policije vpletene v ta dogodek. Na njihovem mestu bi »voljo družbe« lahko izpolnil tudi kdo drug. Dogodek želim postaviti v širši kontekst in razmisliti tudi o odgovornosti tistih, ki nas ta dan ni bilo na prizorišču. Konkretni vpleteni so, o tem lahko sklepamo tudi po vsebini medijskih poročanj, ravnali v skladu s sporočili, ki jih kot strokovnjaki s tega področja dobivajo preko izobraževanj, navodil nadrejenih, vse to pa se nahaja znotraj ideologij, ki so jim ta področja dela izpostavljena. A pomemben in vražji detajl so lahko pri tem tudi izobraževanja, sporočila ter navodila, ki jih dotični niso deležni. In vodijo v neseznanjenost z drugimi možnostmi ukrepanja, ki bi morda lahko preprečile to, kar se je zgodilo, in ki so gotovo bolj zamudne, bolj tvegane ter zahtevajo meddisciplinarni pristop vsaj še socialnih ter zdravstvenih služb. Bili so sami z omejenimi sredstvi. In ta sredstva so – smrtno nevarno orožje.
V družbi živimo ljudje, ki nas lahko različne okoliščine (oviranosti ali kaj še bolj splošnega) pripravijo do vedenja, ki je drugim nerazumljivo. Lahko se počutimo ogrožene, nepripadajoče, tujce v svetu, ki bi moral biti naš. Kdaj to javno demonstriramo, prej iz stiske in nemoči kot iz golega veselja. Kot družba moramo poskrbeti, da bodo organi, ki predstavljajo državo, zmogli to čim bolje razumeti. Tovrstne teme moramo vključiti v izobraževanja in javne ter politične razprave.
Splošna represivna naravnanost družbe žal radikalno drvi v ravno nasprotno smer. Utrjuje se ideja, naj z »nepridipravi«, »čudaki«, ljudmi, ki niso del samooklicane in privilegirane »moralne večine«, ki so nezaslužni, čim bolj na hitro in brez nepotrebnega zavlačevanja opravi represija. Zaposlujemo varnostnike na mestih, kjer bi morale biti aktivirane socialne ter skupnostne službe, od policije pričakujemo hitre in učinkovite akcije, ko bi se morali medresorsko povezovati ob zapletenih primerih, saj lahko le z obilico časa in širokim dialogom z vpletenimi razumemo kompleksna človeška stanja. Od organov pregona pričakujemo, da bodo opravili to, česar druge, podporne, socialne, vzgojno-izobraževalne službe niso uspele opraviti, vendar organi pregona ne morejo opraviti te funkcije. Lahko le začasno odstranjujejo moteče. Jim splošna klima v javnosti nalaga nalogo, naj moteče odstranijo enkrat za vselej?
Poznam veliko »potencialnih Petrov«
Petra nisem poznala, a se mi zdi, kot da bi ga. Dozdeva se mi, da poznam veliko »potencialnih Petrov« v ljudeh, ki so uporabniki različnih služb za osebe s psihosocialnimi stiskami, nevrološkimi posebnostmi. Predvsem pa med tistimi, ki ne sodijo v eno samo lahko razložljivo kategorijo, ampak so njihova stanja kompleksna, izmuzljiva preprostim razlagam, so kot v unikaten koktajl zamešane nakopičene stiske, oviranosti, na izdatno podlago napačnega in ne dobro usklajenega ukrepanja strok, šolstva, socialnega varstva, zdravstva ter pravosodja. Take kompleksne okoliščine lahko posameznike radikalno odtujijo od ustaljenih družbenih poti. Zato je ključno, da gradimo povezave in da ljudi, ki se obrnejo na nas, na katerem koli področju že delujemo, ne zavrnemo, ampak jim, če nismo pravi naslov, ponudimo vsaj začasno sopotništvo v iskanju pravega naslova.
Petra prepoznavam tudi onkraj posebno ogroženih ter označenih skupin, v osamljenem sleherniku, ki je večino časa skrit očem drugih. Potencialnega Petra pa prepoznavam tudi v sebi in svoji jezi, nemoči, odtujenosti, ki lahko izbruhne in me kdaj postavi v še zame nerazložljiv položaj. In ko/če bom(o) v takem položaju, si želim, da bi kot družba premogli vse potrpljenje in vsa sredstva, da zaščitimo življenje.
Ker če življenje ima vrednost, je ta brezpogojna in ne sme služiti nobenim ideologom, ki jim je v interesu slikati družbo, kjer prepad loči »nas«, idealne, zaslužne, hvalevredne, od »njih«, nebodijihtreba.
ŠPELA RAZPOTNIK