Glavni razlog za njen nastanek je bil spopad dveh nezdružljivih političnih, gospodarskih in ideoloških sistemov, iz česar se je porodilo medsebojno nezaupanje ter oboroževalna tekma, zlasti na področju jedrskega orožja. Ob kubanski raketni krizi leta 1962 je svet resnično zdrsnil na rob jedrske vojne. Tedaj se je pokazalo, kako nevarne so lahko zamude, nesporazumi in posredovanje sporočil po običajnih diplomatskih poteh. Zato sta se Washington in Moskva odločila vzpostaviti stalno in zanesljivo komunikacijsko zvezo med najvišjima političnima vodstvoma. Porodila in kmalu tudi uresničila se je ideja o »rdečem telefonu«. Ko danes govorimo o »rdečem telefonu« med Belo hišo in Kremljem, si večina predstavlja dva rdeča telefonska aparata na mizah predsednika ZDA in sovjetskega voditelja, pripravljena, da zazvonita v trenutku največje svetovne krize. Resnica je nekoliko drugačna, a nič manj zanimiva. Sporazum o tako imenovani vroči liniji sta državi podpisali junija 1963. Kljub poznejšemu ljudskemu poimenovanju ni šlo za telefon in še manj za znameniti rdeči aparat. Prvotni sistem je temeljil na teleprinterski povezavi, ki je omogočala izmenjavo pisnih sporočil. Odločitev za pisno komunikacijo ni bila naključna: zmanjšala je možnost napačnega razumevanja, napačnega prevoda ali nepremišljene reakcije v trenutkih izredne napetosti. Prvo testno sporočilo, poslano po novi zvezi, ni vsebovalo političnih vsebin, temveč znameniti stavek o hitri rjavi lisici, ki preskoči lenega psa – besedilo, primerno za preizkus vseh črk abecede. Simbolni pomen povezave pa je bil mnogo večji. V času hladne vojne je predstavljala nekakšen varnostni ventil med dvema jedrskima velesilama in pomemben korak k zmanjševanju nevarnosti usodnega nesporazuma. Tvorca te povezave, Kennedy in Hruščov, je nista nikoli uporabila. Kennedy je bil umorjen že 22. novembra istega leta, Hruščov pa je bil s predsedniškega položaja odstavljen oktobra naslednje leto. Do prve znane krizne uporabe neposredne povezave med Washingtonom in Moskvo je prišlo ob šestdnevni vojni med Izraelom in arabskimi državami junija 1967, ko je ameriški predsednik Lyndon B. Johnson komuniciral s sovjetskim vodstvom, da bi preprečili morebiten neposreden spopad med ZDA in ZSSR zaradi omenjenega bližnjevzhodnega konflikta. Čeprav se je tehnologija skozi desetletja spreminjala, od teleprinterjev do sodobnih digitalnih sistemov, ostaja sporočilo enako: tudi v obdobjih najostrejših političnih sporov mora biti neposreden dialog najpomembnejše sredstvo za ohranjanje miru.
Pred podpisom sporazuma o teleprinterski zvezi
ŽENEVA, 19. junija (Reuter) – Po dvotedenskem zatišju glede vzpostavitve direktne teleprinterske zveze med Moskvo in Washingtonom je sovjetski delegat Carapkin danes povabil ameriškega delegata Stella v svojo rezidenco na dveurni razgovor o tem predlogu. Čeprav se niti danes nista sporazumela o dnevu podpisa sporazuma o vzpostavitvi te zveze, je ameriški delegat po sestanku izrazil upanje, da se bo to zgodilo v kratkem. Carapkin pa je izjavil, da je treba razčistiti le še nekatera vprašanja, ki pa niso »posebnega pomena«. Dejal je, da bo sporazum pripravljen za podpis verjetno že ta teden v Ženevi.
Delo, 20. junija 1963
Dogovor o neposredni zvezi Kremlja z Belo hišo je bil podpisan
ŽENEVA, Šv. – Kubanska kriza lansko jesen je pokazala, kako bi utegnila nastati atomska vojna proti volji prizadetih držav zaradi slabih zvez med njihovimi vodniki. Neposredna zveza med Belo hišo in Kremljem je bila težavna in je nekajkrat odpovedala. Ko je bila kriza mimo, sta se začela Sovjetska zveza in Amerika v okviru razgovorov razorožitvene konference v švicarski Ženevi meniti tudi o možnosti vzpostavitve nove, zanesljive neposredne zveze med vodstvom Združenih držav in Sovjetske zveze.
Razgovori so po dolgih pogajanjih in posvetovanjih tehničnih strokovnjakov privedli do sporazuma o vzpostavitvi nove zveze. Sovjetija je njegov podpis zadrževala, med tem ko so ga bile Združene države pripravljene takoj podpisati in spraviti v veljavo.
V sredo je bil končno tudi v tem dosežen sporazum med ameriškim zastopnikom na razorožitveni konferenci Charlesom C. Stelletom in med ruskim zastopnikom Semjonom K. Carapkinom. Včeraj popoldne je bil dogovor končno podpisan in v nekaj tednih bo neposredna zveza pripravljena za uporabo.
Ameriška domovina, 21. junija 1963
Podpisan je sporazum o telegrafski in radiotelegrafski zvezi Moskva-Washington
ŽENEVA, 20. – Danes sta Semjon Carapkin in Charles Steele, sopredsednika konference za razorožitev podpisala sporazum o neposredni telefonski zvezi med Moskvo in Washingtonom. Sporazum predvideva dve zvezi: telegrafsko zvezo duplex Washington-London-Kopenhagen-Stockholm-Helsinki-Moskva in radiotelegrafsko zvezo duplex Washington-Tanger-Moskva, ki jo bodo uporabljali za službena sporočila in za vsklajevanje operacij. Sporočila bodo v ruščini in angleščini, toda v šifri.
Sporazum so dosegli po dvajsetih sestankih za zaprtimi vrati med 6. majem in 19. junijem ob sodelovanju ameriških in sovjetskih strokovnjakov v telekomunikacijah. Ne gre le za prvi važen korak v okviru konference za razorožitev, ampak gre predvsem za prvi sporazum, ki so ga dosegle ZDA in Sovjetska zveza po kubanski krizi. Dokument predvideva postavitev stalnega kabla za teleprinter, ki bo povezoval Belo hišo s Kremljem. V začetku so ameriški strokovnjaki bili naklonjeni postavitvi telefonskega kabla, toda po praktični proučitvi vprašanja in v teku razprav z njihovimi sovjetskimi kolegi so prišli do zaključka, da bi telefonska zveza utegnila povečati, ne pa zmanjšati nevarnost nesporazumov. Tako bodo zdaj v Moskvi in Washingtonu postavili oddajne in sprejemne postaje s posebnimi teleprinterji, opremljenimi z avtomatično napravo za prevajanje šifre, ki bo pri obeh deželah drugačna od onih, ki jih običajno uporabljata sovjetska in ameriška diplomacija. Strokovnjaki so se hkrati zedinili za to, da se vzpostavi zveza po teleprinterju s prekomorskimi kabli, ker so kabli skoro povsem zavarovani pred motnjami. Angleško, švedsko in finsko vlado so že zaprosili, naj dajo na razpolago, kar je potrebno za položitev kabla. ZDA in SZ bosta nosili vsaka polovico stroškov za postavitev te zveze, ki bo poslovala nepretrgano, z rednimi poskusnimi oddajami, da bi ugotovili njeno učinkovitost. (…)
Po podpisu sporazuma so dogodek zalili s šampanjcem. Steele in Carapkin sta z nasmejanim obrazom zapustila dvorano in sta se pozdravljala z raznimi diplomati. Carapkin je nato izjavil: »Upam, da ne bo treba nikoli uporabiti »neposredne zveze« in da bi vsi narodi mogli živeti vedno v miru«. (…)
Primorski dnevnik, 21. junija 1963
Vir: Digitalna knjižnica Slovenije – dLib.si