Vrnitev Stalinu, ki je pomenila smrt

Mnogi so se Nemcem pridružili zato, ker so v Stalinovem režimu videli večjo nevarnost kakor v Hitlerjevem. Zdaj so pričakovali, da bodo na Zahodu našli varnost. Toda za številne se je zgodilo prav nasprotno. Med najbolj znanimi osebnostmi tega gibanja je bil general Andrej Vlasov. Vojno je začel kot sovjetski general in se odlikoval pri obrambi Moskve. Leta 1942 je kot poveljnik 2. udarne armade padel v nemško ujetništvo. Tam je prestopil na stran Nemcev in postal poznejši politični in vojaški voditelj ruskega protistalinističnega gibanja. Njegovo ime je postalo simbol Rusov, ki so hoteli zrušiti Stalinovo oblast. Toda konec vojne zanje ni pomenil svobode. Na konferenci na Jalti so se zavezniki dogovorili, da bodo sovjetske državljane, ki jih osvobodijo na območjih pod svojim nadzorom, vrnili Sovjetski zvezi. Ko se je vojna končala, se je tako začela množična repatriacija. Mnogi so se vračanju upirali, saj so vedeli, kaj jih čaka. Nekateri so skušali pobegniti, drugi so naredili samomor, zahodni vojaki pa so pri prisilnih predajah marsikje uporabili tudi silo. Ko so se ljudje znašli v rokah sovjetskih oblasti, je bilo zanje pogosto konec svobode. Nekateri so bili ustreljeni, drugi obsojeni na dolge kazni, mnogi pa poslani v sibirska delovna taborišča. O teh dogodkih je ameriški tisk leta 1952 pisal kot o »zavezniškem Katynu«. Primerjava je bila politično in predvolilno obarvana ter zgodovinsko ni povsem natančna, vendar je zadela v srž neprijetnega vprašanja: ali lahko demokratične države človeka, ki se upravičeno boji totalitarne oblasti, proti njegovi volji izročijo prav tej oblasti?

Zavezniški Katyn