A malo po dvanajsti ali pa že pred njo, ko smo se vračali in vrnili iz šole, so se te ovire, te pregrade v zraku in v mislih, začele topiti in postajati nepomembne. Začele so se razdajati s prepričanjem, da so prestopile v smrt, na stran dokončnega izginotja, ne samo začasnega, podobnega kratkotrajnemu spancu, ki se bo končal, ko jih bo ponedeljkovo jutro spet obudilo v življenje in vrnilo na svoje stroge zemljevide, v pokrajino ukazov, glasnih zapovedi in groženj z raznimi kaznimi.
Mi, ki smo hodili v šolo, smo bili ob petkih prosti že okrog dvanajstih, a svoboda je bila takrat še razdrobljena. Ni se že zgostila. Ni se še zares začela. Da bi se začela, se je moralo zgoditi tisto vrhovno in najbolj jasno, skoraj demiurško znamenje, ki je oznanjalo spremembo stanja. Da bi se začela, sta se morali uglasiti resničnost in simbolika. Moralo se je zgoditi naslednje: malo pred drugo uro popoldne so se, kot bi jih izpljunila temna in skrivnostna notranjost tovarne, delavci nagnetli okrog vhoda v Mehaniko. Tam je vedno stal tudi dolgolasi fant, ki smo ga, ker je bil podoben argentinskemu nogometašu Hugu Rubenu Ayali, klicali Ayala. On ni delal v tovarni, ampak je vsak delovni dan čakal svojega slepega očeta, zaposlenega v Mehaniki, da ga bo pospremil domov. Ko je očeta zagledal, se mu je približal in ga prijel pod roko. A nista začela takoj hoditi. Nista se začela takoj spuščati po klancu.
Vsi, ki jih je izpljunil temni trebuh tovarne in se jim je uspelo prebiti na dnevno svetlobo, so, tako kot slepi oče in njegov skrbni sin, mirovali in čakali na znamenje. Čakali na pisk. Ta je oznanil, da je delovnik končan. Dal jim je dovoljenje, da se lahko oddaljijo od vrat, da lahko kot dolga procesija zapustijo prizorišče in se začnejo pospešeno, z nekakšnim olajšanjem na obrazih, premikati proti obljubi kratkotrajne svobode. Ne tiste, v kateri smo bili naseljeni mi, šolarji, ki smo vedeli, da nas do ponedeljkovega jutra ne bo skoraj nič vznemirjalo. Ampak druge, krajše, kajti oni so se morali vrniti v službo tudi naslednji dan in se je vikend, kolikor je od njega sploh ostalo, zanje začel šele v soboto popoldne. Malo po tistem, ko se bo Ayala ponovno vrnil pred vhod v Mehaniko, da bi domov pospremil svojega slepega očeta.