Prvi vonj po jeseni takrat že plaši zrak. Želodi se začnejo rediti skriti v zelenih barvah. Otroški glasovi pronicajo globoko v večer, kajti zgodnja tema še vedno dobrohotno vztraja na razdalji. Na travniku se slišita zvok korakov, ki se zlagoma premikajo, in tek psa, ki lovi sence. Avgust je takrat miren kot dremava morska zvezda. In mi se plaho približujemo njegovemu koncu. Vemo, da mu nihče ne uide. Vemo, da se mu nihče ne more izogniti. Koruza je že zdavnaj zrela. Slive na drevesih sijejo v temni modrini in pod kožo skrivajo sladko zelenorumeno meso.
Moj soborec na mejah brezmejnega in prihodnjega Miljenko Jergović zgornje podobe dopolni z naslednjim: to so dnevi zelo podaljšanih večernih senc, ki so se ustavljale na točno določenih krajih in ostale tam pol ure, dokler se sonce ni umaknilo za hribe in so se vsenaokrog razprostrle dišave poletja. V takšnih dneh je jasno dišal coppertone, dišali so vlažni listavci, dišal je bencin in dišala sta sveže pražena kava in pecivo. In kdove kaj vse je še dišalo, kajti človek pravzaprav ne pomni vonjav, temveč občutke in zaznave, ki so prihajali z vonjavami. Pomni teh nekaj kristalno bistrih avgustovskih dni in zdi se mu, da je bil to čas, ko se ni nikomur pripetilo nič slabega in je ves naš svet živel v nekakšnem angelskem intermezzu, v času, ustvarjenem le zato, da bi imeli temelj za vse prihodnje nostalgije in da bi lahko vsako prihodnjo srečo merili s srečo teh nekaj dni, s srečo, ki je bila tolikšna in takšna, da se je nismo niti zavedali.
* * *
In točno v takšnem razpoloženju se je končal avgust in začel september. A tokrat ne tisti september, ki je povezan z vonjem zloščenega parketa, s cikličnim vračanjem tega vonja, september mojih nižjih razredov osnovne šole, ko se je konec počitnic včasih zdel kot začetek konca sveta, ampak neki drugi september, september na prehodu iz sedemdesetih v osemdeseta leta. Pravzaprav so se začeli septembri. Septembri mojih dijaških let.