Jesen je prišla, še preden se je visoko poletje s počasnimi koraki, kot da bi sledilo kakšni slovesni lebdeči glasbi, napotilo proti svojemu zenitu. Pomlad je pokazala zastrt obraz, še preden je listje dokončno odpadlo z dreves in je pokrajina postala strašljivo prazna; domovanje okostnjakov zimskih dni, ki radodarno prepuščajo skozi prazne prostore v svojih skeletih raznorazne zvoke, nenavadno hitre in ostre, zvoke velikanskih in presenetljivih dometov.
Bil sem v Beogradu, na Banjici. Star sem bil devetnajst let. Bil sem v vojski. Bili smo v vojski. Za sabo smo imeli obuko, bili smo vojaško izobraženo ljudstvo, nekateri od nas bodoča topovska hrana, nosili smo sivozelene uniforme in čakali, da se razkropimo, raztepemo, preselimo v druge kasarne. Gremo v prekomando, se pomešamo z vojaki, ki so prihajali iz kasarn v notranjosti, iz province. Bili smo zadnja generacija, trop živahnih najstnikov, še vedno naivno verujočih, da so dobri in prijazni nagrajeni, nepravični in pokvarjeni pa obsojeni na večni ogenj in pregnani vzhodno od raja.
Pista, kjer smo stali, je bila gola, vedno očiščena asfaltna ploskev. Obrobljali so jo topoli, ki so s svojimi suličastimi krošnjami, takrat golimi, podpirali nebo in pazljivo lovili kosme somraka, padajoče proti tlom. Bili smo v zimskih delovnih uniformah, s telesi pogreznjeni v težke plašče; šinjele. Čakali smo, da izvemo za novo destinacijo, prerazporeditev, nov naslov v sivih kasarnah, novo številko vojne pošte, ki bo vpisana v vojaško knjižico in se bo zame glasila 2102/5.