Tega istega leta je pri založbi Slovenska matica izšla prva knjiga iz serije mestnih knjig; Ljubljanska knjiga. Bral sem jo pozorno, stoječ na prstih, z velikimi, široko razprtimi očmi. Branje se je spremenilo v hranjenje, v prenos prebranega v meso in dušo, v duhovno in telesno alkimijo. V kazalu sem si določene tekste in avtorje podčrtal, a ne samo tam, podčrtaval sem si tudi celotne sklope njihovih besedil in si ob njih delal glasne klicaje, da mi ja ne bi kaj ušlo. Da ne bi česa pozabil. Da bi mi bilo vračanje, kajti vedel sem, da sem bom k tem tekstom vračal, olajšano.
Iz antologije besedil o Ljubljani sem si naredil svojo lastno malo antologijo knjig, ki jih moram prebrati v celoti, ne samo njihovih ekstraktov (vsakdo bi si jih moral prebrati v celoti, ne samo jaz); S poti Izidorja Cankarja (mar ni Tomaž Šalamun rekel, da je Izidor Cankar boljši pisatelj od Ivana Cankarja, in ali pri mojih letih res potrebujem njegovo avtoriteto, da to izrečem tudi sam), in hej, ta knjiga je izšla leta 1913, Tovarišija Edvarda Kocbeka, Resničnost Lojzeta Kovačiča (po mojem najboljši slovenski roman, neka davna anketa je sicer rekla Prišleki, kar bi tudi lahko držalo), in tu je bil seveda še tekst, ki sem ga poznal že od prej, iz objave v reviji Literatura; Hiengova krajša refleksija Iz dnevnika. O mestih. Posebej o Ljubljani. Nad tem tekstom sem bil posebej in popolnoma navdušen in še danes sem, saj je to pisanje nepreseženo pisanje o Ljubljani. Do danes nepreseženo.
* * *
Ljubljana je bila takrat zame majhna skrivnost. In ta majhna skrivnost je tudi ostala. Z rahlim dodatkom; sprofanizirana skrivnost. Andrej Hieng je napisal stavek, da je mesto preveliko in preveč poturčeno (karkoli že to pomeni, lahko si sicer predstavljam), da bi v njem prepoznali originale. Pred desetletji, ko sem ga prvič prebral, tega nisem najbolj razumel. Danes razumem. Originalov ni več. Uspešno jih je iztrebil čas. Uspešno sta jih iztrebila kapitalizem in gentrifikacija. Mesto je sprofaniziral čas, ali pa preprosto moje staranje, ker nisem več mladi barbar, ki je prišel iz province.