Skozi življenje sem imel različne najljubše barve, kot otrok rumeno, potem dolgo modro in zdaj zeleno. V odtenke se ne upam spustiti, čeprav bi se za večjo razvidnost mogoče moral. V tem hipu me preplavlja zelena, kajti gozd je pred nekaj dnevi, brez kakršne koli pomoči dežja, v eni noči ozelenel do vrhunske bohotnosti. Zelena mi napolnjuje cel razgled. Od dna do vrha oken in skoraj popolnoma zakriva sivkastobelo oblačno nebo, skozi katero se vlečejo prekinjene črte sončevih poskusov, da bi spremenili dnevno razpoloženje. Ne vem, kaj se bo zgodilo. Mogoče bo danes resnično deževalo, deževalo tudi za nazaj, kot nekakšno opravičilo, ker je moral gozd ozeleneti sam od sebe. Brez običajne pomoči zaveznika.

Mogoče bo zaradi tega tudi večer drugačen (to so samo ugibanja) in ne bom kot vkopan zastal na čisto določenih mestih na travniku, tik pred robom gozda, kot se je to dogajalo zadnja dva začetka noči in me ujelo nepripravljenega, skoraj osuplega. Kot je lahko osupel in presenečen samo človek, ki ugotovi, da se dogaja nekaj, kar nasprotuje naravnemu redu. Toda ali je res nasprotovalo, ali ga ni samo prehitevalo in v moje nosnice pospešeno prinašalo neko sladkost, na katero sem čisto pozabil, pozabil zaradi tega, ker je zasedla vmesni prostor med vonji, kot neke vrste predpriprava na »veliki vonj«, o katerem sem v zadnjih letih največ pisal? Ali pa je ta vonj eden tistih, na katere sem pozabil in ga je iz pozabe dvignilo mogočno in nepopustljivo šopirjenje in razkazovanje pomladi, ki svoje tisočletno poslanstvo opravlja z negacijo in izbrisom; z izbrisom spomina na svojo predhodnico, na zimo?

* * *

Začelo se je na vogalu bloka, na strani, obrnjeni proti gozdu. Začelo se je na majhnem, ob tisti uri dneva praznem parkirišču. Stal sem nekje sredi asfaltne ploskve, porisane z boksi, in iz gozda je priplaval vonj, ki me je presenetil. Ustavil sem se. Razširil nosnice in gledal v somrak, ki je že skoraj prestopil na stran teme. Iskal sem vir, izvor vonja. A ostal sem na asfaltu. Nisem si upal stopiti v gozd. Bal sem se podrastja, nevarnosti, ki prežijo tam; klopov. Nisem znal locirati izvora. Nisem ga mogel videti. A tudi če bi ga videl, bi lahko samo ugibal. Tema se je gostila. Potem sem stopil na travnik in šel po potki, ki se vije ob robu gozda.