Tudi tokrat sta bila z nami nepogrešljivi dr. Edvard Kovač in pa predsednica društva Marjan Rožanc Ifigenija Simonović, ki je na razgovoru z nominiranci, med katerimi sta bila poleg mene prisotna tudi novinarka Irena Štaudohar in dvakratni nominiranec Kozma Ahačič, pozvala poslušalce v komenski knjižnici, naj s svojimi prispevki podprejo delovanje društva. Najbolj prestižna nagrada za esejistiko pri nas se namreč že nekaj časa spopada s pomanjkanjem sredstev, o čemer priča tudi dejstvo, da je ostalo denarja le še za letošnjo nagrado, za prihodnje leto pa bo treba poiskati nove vire financiranja. Seveda to nikakor ne pomeni, da nagrade v bodoče ne bo, o čemer sem se lahko prepričal na lastne oči, ko sem opazoval odziv po večini ženskega občinstva v knjižnici, ki skrbno hrani tudi Rožančevo knjižno zapuščino. Naj bo tudi ta moj zapis poziv vsem, ki bi želeli pomagati tej nagradi, poimenovani po enem najbolj karizmatičnih Slovencev, avtorju romana Ljubezen in ostalih izjemnih esejev in dram.
Razgovor z nami je izvrstno vodil Žiga Valetič, tudi sam pisatelj, kolesar in oblikovalec knjig, med drugimi nekaj takšnih, ki sem jih uredil ali napisal v zadnjih letih. Ne nazadnje je uredil tudi Priročnik za neuspešne, v katerem seveda ni šlo brez vlakov in železniških postaj, zato me je po koncu razgovora, med prijetnim kramljanjem z enim od članov komisije in še nekaterimi drugimi zaljubljenci v slovensko pisano besedo, vprašal, ali sem kdaj razmišljal o tem, da bi našo novo železniško postajo opremili z odlomki iz mojih del, v duhu postaj po svetu, kjer je navada, da besedna in likovna umetnost plemenitita javne prometne prostore.