A. Dumas
Svetovno znana švicarska psihoterapevtka (umrla 2010), psihoanalitičarka in avtorica mnogih knjig o vplivu otroštva na življenje odraslega človeka, Alice Miller, je v svojih delih izpostavljala skoraj bogokletno vprašanje: ali je vzgoja sploh potrebna? Prepričana je namreč bila, da pritisk v smeri otrokovega odpovedovanja egocentrizmu in sprejemanja zornega kota drugega (kar je bistvo tradicionalne vzgoje) izvajamo prezgodaj, ko za to še ni zrel. Njeno stališče je bilo, da otroci ne potrebujejo »vzgoje«, pač pa veliko mero čustvene in telesne podpore odraslega. Vsa pedagogika je odveč, če je otrok preskrbljen z zanesljivo osebo v zgodnjem otroštvu. Dovolj so spontane omejitve, avtentičnost na strani odraslih, saj njihova lastna svoboda – in ne vzgojna načela – postavlja naravne omejitve otroku. Slovenska pisateljica in filozofinja Alenka Rebula v tem smislu pravi, da ne razume, zakaj ljudje potrebujejo toliko doktrin o vzgoji. Lastna občutljivost, modrost, ljubezen do otroka in dialog je vse, kar potrebujemo. Vse dobro izhaja iz čustvene pripravljenosti in občutka, kdo otrok je in kaj v določenem trenutku potrebuje, ter iz rahločutnega in resnicoljubnega pogleda vase.
Millerjeva s tem, ko govori o nepotrebnosti vzgoje, misli na škodljive posledice tako imenovane »črne« oziroma »strupene« pedagogike, ki je skozi stoletja temeljila na tradicionalni morali. »Pogosto je bila namreč vzgoja, črna pedagogika tisto, kar nam je prepovedalo preverjati ravnanja staršev in drugih avtoritet. Tudi konvencionalna morala, verske zapovedi in nenazadnje psihoanalitične teorije so pripomogle k temu, da se obotavljamo jasno spoznati in imenovati odgovornost staršev.« (Miller, Upor telesa). Pred dobrimi sto leti je še ena izjemna ženska, nemška pedagoginja Ellen Key, pogumno zapisala: »Vsekakor ne pričakujem, da bodo tisti, ki podpirajo konvencionalno moralo, in tisti, ki priznavajo krščanstvo in so prepričani, da se uporniška človeška narava mora pokoriti, da bi bila ponižna, in da jo je treba ukrotiti s šibo (kot pravi biblija), razumeli pomembnost, ki jo izražanje lastne moči ima za otroka« (Key, Stoletje otroka).
V tradicionalni patriarhalni morali je bilo trpinčenje otrok v obliki telesnega kaznovanja, duševnega trpinčenja, uporabe otrok za delovno silo in preživetje (ekonomsko nasilje) ter spolne zlorabe nekaj vsakdanjega. Vpliv preteklosti je očitno tako močan, da se še danes mnogi, ki se imajo celo za strokovnjake v vzgoji, ne zavedajo na primer škodljivosti telesnega kaznovanja (celo priporočajo ga). Če nekdo ne dojema tako grobe oblike trpinčenja, kot je telesno nasilje, kako lahko pričakujemo od njega občutljivost za bolj prefinjene in skrite oblike trpinčenja, kot je na primer duševno?
Nevrotična zamenjava vlog
Alenka Puhar piše, da je iluzorno prepričanje, da so nekoč v preteklosti slovenski otroci živeli v družinah, polnih topline in razumevanja, in kot tako temelji na idealizaciji lastnih staršev in nepripravljenosti, da bi jih dojemali take, kot so v resnici bili: pravzaprav kruti. Dejstvo je, da bolj ko sežemo nazaj v zgodovino, bolj nezdrave vzorce nege in vzgoje odkrijemo. Temeljne vrednote patriarhalne družine in tradicionalne morale, ki je vladala v slovenski družini 19. stoletja, so bile »brezpogojna predanost in poslušnost« ter »voljna in neomahljiva pokorščina«. Otroku, ki se je rodil v tako pojmovano družino, je bilo torej treba vcepiti predvsem: pobožnost, ponižnost, čistost, pokorščino, pridnost in zlasti bogaboječnost. Otroci so se morajo naučiti predvsem u-bogati. Nadvse je bilo pomembno, da so otroci ubogali pri priči, brez spraševanja ali celo ugovora.
Med slovanskimi izrazi za otroke navaja Bogo Grafenauer precej takih, ki so se uporabljali za različne stopnje nesvobodnih ljudi. Posebej zanimivi sta dve stopnji – najnižja, kar pomeni sužnje, in pa tista malo nad njo, v kateri so hlapci. Pri Srbih, Bolgarih, Ukrajincih in Čehih je beseda »otrok« pomenila sužnja. Ruski izraz za otroke, rebjata, je v tesnem sorodstvu z južnoslovanskimi besedami rob, jerob, robstvo. Ruski izraz čeljad je v podobno tesnem sorodstvu s hlapcem pri Čehih in Ukrajincih, kjer mu pravijo čeledin ali čeladyn. Slovenska beseda »hlapec« pomeni pri vrsti slovanskih narodov otroka ali fanta, v svoji pomanjševalni obliki »hlapčič« pa se je ta izraz, vsaj do reformacije, uporabljal tudi med Slovenci. Biti otrok je torej v svojem bistvu pomenilo biti hlapec ali biti suženj. Besede »Hlapci, za hlapce rojeni...« je očitno mogoče brati tudi čisto dobesedno.
Ta nezavedni, prisilni vzorec je pomenil, da »zgleden otrok preneha biti otrok in prestopi v svet odraslih, kadar to zahtevajo potrebe drugih, ne pa, ko njegov razvoj pripelje do tega«. Tako imenovani »priden«, »hvaležen« otrok je bil tisti, ki je v zameno za lastne, legitimne razvojno-čustvene potrebe služil potrebam odraslih, svojih staršev, kar pomeni, da je bila nagrada za tako samožrtvovanje starševska (pogojna) »ljubezen«.
Temeljna oblika sobivanja v slovenskih družinah v preteklosti je slonela na tako imenovani »nevrotični zamenjavi vlog«, kar pomeni, da so bile potrebe, želje in zahteve odraslih zadovoljene na račun otroških. Starši so videli možnost za zapolnitev svoje ogromne čustvene praznine, ki je imela korenine v njihovem otroštvu, v svojih otrocih. Sploh se zdi, da si nevrotični starši v resnici ne želijo otrok – želijo si odrasle. Takšni starši si ne želijo odvisnega, zahtevnega ali preplašenega otroka – hočejo nekoga, ki zna zatajiti svoje strahove, ki se nikdar ne pritožuje in ki si niti ne prizna, da se slabo počuti.
Dejanskega priznanja bo ob takih starših deležen le tisti otrok, ki bo že zelo zgodaj zmogel poskrbeti za potrebe staršev, ki bo znal čim prej sprejeti vlogo, ki so mu jo namenili, da bi zapolnil neko njihovo praznino, ki bo znal staršem nuditi toplino, pozornost in ljubezen – vse tisto, česar v svojem življenju niso bili nikdar deležni, vlogo otroka bo moral zamenjati za vlogo staršev. Alenka Puhar meni, da zgodovina človeštva ponuja celo vrsto znamenj, da utegne biti iskanje staršev v otrocih tako rekoč univerzalno, prisotno je tudi v pradavnih mitih. Kaj torej počnejo »pridni« otroci? Opravljajo za svoje starše najrazličnejša dela, strežejo jim, tolažijo jih v žalosti in nesreči, lajšajo trpljenje, branijo pred krutostmi in nevarnostmi sveta, rešujejo iz revščine itd.
Stiska odraslih, kot se po Puharjevi razodeva v slovenski mladinski literaturi, je tako velika, njihova lakota po ljubezni, varnosti, toplini ali kar po pestovanju tako nepotešena, da so zanjo pripravljeni storiti vse, le tistega ne, česar ne zmorejo – vzpostaviti z otrokom človeški stik, izpolniti otrokovo potrebo po ljubezni, varnosti, toplini, pestovanju. Pripravljeni in zmožni so si jo izposlovati z vcepljanjem krščanskih naukov in s »trdo roko«, s palico, s strahovanjem ali z grožnjami: »Dajte, pripeljite mi hčerko ali sina, ki ne ljubi svojih roditeljev! Jaz ju popeljem v najtemnejši gozd pred zverinske brloge. Zverina sama ju bo učila, kako se ljubi očeta in mater!« (Slovenka, 1887).
Priden otrok – tujec samemu sebi
Eno pomembnih pravil vzgoje je bilo, da je treba otroke tepsti, dokler so še majhni; in kadar so slovenski pedagogi razložili, zakaj odsvetujejo pretiran tepež, so poudarili, da ima ta za posledico, da se otrok pretepanja navadi in potem ni več učinkovito za »resne primere«. Sum o etičnosti uporabe sile nasploh in uporabi sile močnejšega nad šibkejšim se ni nikoli pojavil med argumenti proti pretepanju otrok. Otroci so bili tepeni tudi takrat, kadar bi po naravi stvari potrebovali sočutje, torej takrat, kadar se jim je pripetila kakšna nesreča. Puharjeva se sprašuje, kakšen je pravzaprav emocionalni svetovni nazor, ki narekuje bolečino zdraviti z bolečino. Otroci v preteklosti niso veljali za avtonomna bitja, bili so do te mere podaljšek svojih staršev, da ti niso bili sposobni začrtati jasne ločnice med seboj in lastnim otrokom. In isti mehanizem je tudi onemogočal staršem, da bi sočustvovali z otrokom, po katerem so padali njihovi udarci, kar je za otroka pomenilo, da lahko od staršev pričakuje le kazen in redko ali nikoli pomoč in podporo.
Agresivnost je bila tako dominantna poteza življenja, udarci na levo in desno tako utečena oblika osebnih obračunavanj, da je bil vsakdanji tepež otrok nekaj popolnoma samoumevnega. Zanikanja in potlačitve so bili vodilo vzgoje. Fant mora od vsega začetka potlačiti v sebi vse potrebe po nežnosti in ljubkovanju, če naj iz njega zraste pravi moški. Ne sme si dovoliti šibkosti, čustvenosti, mehkužnosti, predvsem si pa ne sme dovoliti jokati! Tudi deklice so se morale že zgodaj naučiti, da se je treba čustev sramovati in jih zato zatreti, saj dobra mati ne dopušča mehkobe ne sebi ne svojim otrokom.
Pretepanje je bilo torej kratko malo nasilje, se pravi izvajanje sile, moči in oblasti tistih, ki vse to troje imajo, nad onimi, ki nimajo ne telesne sile, ne statusne moči in nikakršne oblasti (večina Slovencev je bila razredno in narodnostno zatirana). Tisti, ki so bili zmeraj na dnu te lestvice moči, so bili otroci, nad katerimi se je večina nasilja tudi sproščala.
Alenka Puhar se sprašuje: kaj sploh je pridnost in kaj priden otrok? Njen odgovor: »Priden otrok – se pravi otrok, ki je 'kaj prida' – je v različnih starostnih obdobjih različno izkazoval svojo pridnost. Dokler je bil še dojenček, je moral hitro zaspati, srednje jesti, ne želeti si v naročje in dati mir.« Ko je bil star eno leto, je moral kmalu shoditi in jesti vse, kar so mu dali. Moral je ubogati na prvo besedo, malo jokati in veliko spati. In dati mir! Dati mir je pomenilo biti čim prej samostojen, kajti mame morajo delati. Pridnost je pomenila tudi čimprejšnjo in prezgodnjo samostojnost. Priden otrok je moral navzven kazati veselje in srečo, da ne bi spravil v slabo voljo svojih staršev. Do staršev je moral biti ves ljubezniv in prijazen, moral je biti ponižen in pokoren, se podrejati željam, pričakovanjem in ukazom staršev in drugih odraslih.
Priden otrok se podreja. Je nekakšno angelsko bitje, ki ga je komaj videti in slišati, ki nikdar ne izraža svojih pristnih čustev, temveč hlini nenehno, brezpogojno ljubezen do svojih staršev. Na dnu vsega tega pa je zahteva: otrok naj čim prej preneha biti otrok, čim prej naj preneha biti sam svoj. Beseda svojeglavost se v slovenščini pojavlja zgolj na seznamu napak. Kaj je torej pridnost? Pridnost pomeni biti kaj prida za tiste, ki so te spravili na svet. Pridnost pomeni zatreti lastne misli in lastna čustva, ker je to v interesu nekoga drugega. Biti priden otrok pomeni biti tujec samemu sebi.
Osnovne resnice, da se v družini reproducirajo vsi temeljni družbeni odnosi, ni težko dokazati. Engels ugotavlja, da se fevdalizem, patriarhalnost in hlapčevsko filistrstvo pod očetovim varuštvom palice niso v nobeni deželi obvarovali v tako nedotakljivi in popolni obliki kakor v avstro-ogrski monarhiji. Danes si morda težko predstavljamo občutke ali trpljenje otrok, ki so živeli v vzdušju, ki ga v posameznih primerih opisuje Puharjeva: »Oče so bili v naši hiši mogočen vladar; niso trpeli nobenega upora in so strogo zahtevali natančno izpolnitev ukazov.« Družinski oče je vstopil v sobo »z važnostjo in dostojnostjo, kakršna bi pristojala kralju, stopajočemu med svoje podložnike«. Četudi samo delavec v cukrarni ali cestni pometač, je doma vladal s trdo roko despota.
Glede na našo tradicijo in korenine smo v Sloveniji šele na začetku resničnega kultiviranja dialoga na vseh ravneh družbenih odnosov, saj nas večina v svojih družinah ni imela pravih zgledov, kaj pomenijo resnično ljubeči odnosi. Žal smo še vedno preveč navajeni kazni in nagrad, groženj, obtoževanja, instrumentalnosti vseh vrst (tudi telesnega nasilja) in nevešči ljubečih interakcij, ki temeljijo na spoštovanju druge osebe in zaupanju vanjo. Enako velja za odnose v institucionalni pedagoški sferi.
Sklenemo lahko z mislijo Giddensa (2000), da bo le demokratizacija znotraj družin, torej v sferi največje človeške intime, pripeljala tudi do demokratizacije v drugih družbenih sistemih in do večje družbene pravičnosti.