Namen seznama je bil pokazati filme, ki imajo posebno umetniško, moralno ali versko vrednost. Seznam je sicer priporočilo katolikom, a tudi priznanje filmom, ki se dotikajo pomembnih človeških in duhovnih tem. Seznam je razdeljen na tri skupine po 15 filmov v kategorijah Religione, Valori, Arte, torej vera, vrednote in umetnost. Med 45 smo jih izbrali po naši navadi deset, na prvem mestu je najstarejši, potem iz vsake skupine po trije.
Življenje in trpljenje Jezusa Kristusa, 1903 vera
La Vie et la Passion de Jésus-Christ je originalni naslov francoskega črno-belega nemega filma, posnetega leta 1903 (maja so ga začeli predvajati v Franciji, junija pa v ZDA), v režiji Luciena Nongueta in Ferdinanda Zecce, v produkciji filmskega pionirja Charlesa Pathéja. Zgodba rekonstruira najpomembnejše dogodke Nove zaveze, v glavnih vlogah pa so zaigrali gospa Moreau kot devica Marija, gospod Moreau kot Jožef in, zanimivo, neznani igralec kot Jezus Kristus; mimogrede, igralcev niso imenovali, kar je bilo za tiste čase nekaj povsem običajnega. Manj običajna je bila dolžina, film je trajal 44 minut, kar je bilo za filmske standarde tistega časa nenavadno dolgo in ga tudi zato radi razglašajo za prvega ali vsaj enega prvih celovečernih filmov. Zgodovinarji navajajo, da je podjetje Pathé film distribuiralo po delih, pri čemer je bilo prepuščeno prikazovalcem, ali ga želijo publiki pokazati po delih ali v enem kosu. Je pa razumljivo, da je film Življenje in trpljenje Jezusa Kristusa v Vatikanu visoko cenjen, saj je postavil temelje modernemu verskemu filmu. Leta 1907 je praktično ista ekipa posnela še eno, tehnično bolj izpopolnjeno verzijo filma.
Nosferatu, 1922 umetnost
Nosferatu je edina grozljivka, ki jo je Vatikan uvrstil na svoj seznam. Jasno, ne zaradi verskih vsebin, ampak so odgovorni ugotovili, da gre za delo visoke umetniške in simbolne vrednosti, hkrati pa prikazuje simbolno bitko med temo in svetlobo – vampir predstavlja zlo, zgodba pa se konča s svetlobo dneva. Klasiko, ki slavi zmago svetlobe nad temo, je režiral Friedrich Wilhelm Murnau, grofa Orloka je igral Max Schreck. Šlo je za nepooblaščeno priredbo knjige Drakula Brama Stokerja, saj studio ni pridobil avtorskih pravic.
Metropolis, 1927 umetnost
Metropolis je nemški distopični nemi film iz leta 1927, ki ga je režiral Fritz Lang, scenarij pa je napisal skupaj s svojo ženo Theo von Harbou. Metropolis je sicer mesto prihodnosti, ki ga vodi mojster Joh Fredersen (Alfred Abel), v njem vlada razkol med delavci in kapitalističnimi upravitelji. Cerkev ga je verjetno posvojila, ker je zgodovinska umetnina, ki ponuja pomembne univerzalne teme – družbena razmerja, solidarnost in človeško sočutnost. Film je, mimogrede, vpisan tudi v Unescov register dediščine zgodovinskih dokumentov.
Fotografija: Photo12
Napoléon, 1927 umetnost
Monumentalni francoski nemi črno-beli film režiserja Abela Gancea naj bi v osnovi trajal kar šest ur in pol, a so na koncu ohranili kakih deset ali celo 20 odstotkov manj filma. Film, sestavljen iz šestih delov, je vseeno tehnično zelo presegal vse filme iz tistega časa, zato gre verjeti, da ga je Vatikan postavil na svoj seznam predvsem zaradi umetniške vrednosti dela, ki raziskuje človeški potencial in moralno moč. V vlogi Napoleona je nastopil Albert Dieudonné, genialni režiser Gance pa je tudi igral, in sicer revolucionarja Louisa Antoina de Saint-Justa.
Nestrpnost 1916 vrednote
Intolerance je epski 210-minutni nemi film velikega Davida Warka Griffitha, ki velja za eno najboljših in najvplivnejših del zgodovine kina. Film prikazuje štiri ločene zgodbe iz različnih časov – vse pa imajo eno skupno temo: človeška nestrpnost in njene posledice. Griffith govori o padcu Babilona, o Judeji v času Kristusa, poboju hugenotov in o krivično obsojenem moškem v takratnih ZDA. Tehnično dovršeno delo povezuje več vzporednih zgodovinskih zgodb, ki jasno kažejo, kako nestrpnost vodi v trpljenje, nasilje in uničenje.
Rim, odprto mesto, 1945 vrednote
Roma città aperta je italijanski črno-beli film v režiji Roberta Rossellinija (scenarij Federico Fellini in Sergio Amidei). Gre za prvo delo italijanskega neorealizma, za film, ki je na prvem filmskem festivalu v Cannesu osvojil zlato palmo. Zgodba se dogaja v Rimu med nemško okupacijo (1943–1944). Glavni junak, ki ga igra Aldo Fabrizi, je duhovnik, ki pomaga italijanskemu odporniškemu gibanju, čeprav so njegovi člani komunisti in čeprav mu grozijo nacisti. Film so posneli v težkih okoliščinah takoj po vojni, filmski trak so kupovali na črnem trgu.
Čudovito življenje, 1946 vrednote
It's a Wonderful Life je menda najboljši božični film in kot takega ga tudi v Vatikanu niso spregledali, četudi ga niso uvrstili med verske filme. Pa bi ga lahko, saj Georgea Baileyja (James Stewart), dobrega, a malce naivnega lastnika ljudske hranilnice in posojilnice, pred samomorom reši sam božji poslanec, angel drugega razreda Clarence Odbody. Film, ki sicer velja za skoraj komunističnega, na prvo mesto postavlja skrb za revne množice, družino in seveda vero v boga. Film zavrača kapitalistične norme in pretirano bogatenje na račun revnih.
Andrej Rubljov, 1966/1969 vera
Sovjetski več kot triurni film, ki ga je režiral Andrej Tarkovski in zanj napisal scenarij skupaj z Andrejem Končalovskim, je bil nekajkrat predelan, prepovedan in cenzuriran. Temelji na življenju Andreja Rubljova, ruskega slikarja ikon iz 15. stoletja. Dogajanje je postavljeno v čas Moskovske velike kneževine, ob zgodbi o Rubljovu se riše portret srednjeveške Rusije. Tarkovski je posnel delo, ki ni verski film, a z ikonsko tradicijo, premislekom o etiki, trpljenju in ustvarjalni odgovornosti. Pa tudi o krščanstvu kot temelju ruske identitete.
Ben Hur, 1959 vera
Ben Hur (Charlton Heston) je verski film, brez dvoma, pa tudi eden največjih filmskih spektaklov vseh časov. In hkrati eden najbolj gledanih filmov vseh časov. Če bi upoštevali inflacijo, je zgodovinska zgodba v režiji Williama Wylerja o kristjanih v prvem stoletju našega štetja prinesla milijardo dolarjev. Kar 212-minutni spektakel je navdušil Vatikan, ne samo zaradi izjemno posnetih dirk s konji in veslanja v galejah, temveč predvsem zaradi trpljenja, preizkušnje in na koncu odpuščanja. Pa tudi zaradi spoštljive in subtilne Kristusove prisotnosti.
Babettina gostija, 1987 vera
Babettes Gæstebud je danska drama, ki je leta 1988 osvojila oskarja za najboljši tujejezični film. Zgodba: kuharica Babette s svojim zadnjim denarjem sosedom postreže nepozaben degustacijski meni in jim za vedno spremeni življenje. Želvina juha s šerijem. Ajdove palačinke s kaviarjem, kislo smetano in šampanjcem. Prepeličje meso v listnatem testu s foie gras, tartufovo omako in modrim pinotom. Solata iz endivije. Izbor sirov s sauternesom. Rumov biskvit s smokvami in kandiranim sadjem. Kava s konjakom. Sliši se božansko.