Katera gimnazija je najboljša?

Dolga zgodovina tehtanja

A preden se osredotočimo na posamezne šole, povejmo, da boj, ali naj bodo dosežki šol na maturi javni ali ne, traja že vrsto let. Upravno sodišče RS je konec lanskega leta informacijski pooblaščenki v upravnem sporu pritrdilo: podatki o posameznih srednjih šolah, ki so pod zaporednimi številkami objavljeni v Letnem poročilu splošne mature 2011, so prosto dostopne informacije javnega značaja. Državni izpitni center (RIC) je namreč na spletni strani objavil tabelo, koliko dijakov se je na slovenskih srednjih šolah udeležilo mature, pri čemer so namesto imen šol v tabeli le zaporedne številke. Prosilec pa je želel vedeti, katere šole se skrivajo pod posameznimi številkami. A na RIC mu niso ugodili, zato se je po pomoč obrnil na informacijsko pooblaščenko. Ta je presodila, da gre za prosto dostopno informacijo javnega značaja.

Že spomladi leta 2006 je informacijska pooblaščenka Nataša Pirc Musar po pritožbi Dnevnikove novinarke odločila, da morajo biti statistični, neosebni podatki o uspehu kandidatov na maturi prosto dostopni. Ob sicer upravičenih strokovnih pomislekih, ki jih je vzbudila možnost razvrščanja gimnazij glede na maturitetni uspeh, je takrat tudi na šolskem ministrstvu prevladalo stališče, da je javna objava maturitetnih rezultatov problematična, če se jih prikazuje kot edini ali kot najpomembnejši kazalec kakovosti šol, smiselna in sprejemljiva pa, če se jih ne absolutizira in če se jih strokovno interpretira.

Dostopnost do informacij in transparentnost dela javnih služb je takratni šolski minister Milan Zver opredeljeval kot pomembna elementa demokracije, a še isto leto je z zakonom prepovedal uporabo podatkov iz letne analize kakovosti mature po posameznih šolah za njihovo razvrščanje. Zanimivo je, je opozorila namestnica informacijske pooblaščenke Kristina Kotnik-Šumah, da podatke o tem, kako so se šole odrezale na maturi, državni izpitni center sicer pošilja šolskemu ministrstvu. Zakaj bi jih uporabljali na ministrstvu, javnosti pa ostajajo skrite?

Analize o uspešnosti šol z ministrstva pošiljajo šolam – vsaka šola prejme analizo uspešnosti za svoje dijake, pravi Elvira Šušmelj, v.d. direktorice direktorata za srednje in višje šolstvo ter izobraževanje odraslih. »Samo šola to lahko korektno interpretira, saj najbolje pozna specifike svojega vzgojno-izobraževalnega dela. Svoje dosežke lahko primerja z nacionalnimi, išče razloge za odstopanja in na podlagi primerjav usmerja svoje delo – s strokovnimi argumenti, brez javnega pritiska in brez izpostavljanja.«

Zagovorniki javnega dostopa do maturitetnih dosežkov šol:

Kristina Kotnik – Šumah, namestnica informacijske pooblaščenke:

Podatki šol o uspehu na maturi morajo biti javni, prosto dostopni javnosti. Argument, da bi lahko s temi podatki šole rangirali po uspehu in jim s tem škodili, ne vzdrži, saj se da te podatke pridobiti tudi na vsaki šoli posebej in jih rangirati. Prav tako ne drži, da javni dostop do teh podatkov ogroža notranje delovanje državnega izpitnega centra. Tudi če bo javnost razpolagala s podatki, jih bodo v centru še naprej lahko analizirali.

Prav tako se ne strinjamo z argumentom, da dostop do podatkov ni dovoljen zato, ker si bo na njihovi podlagi javnost ustvarila »napačne« zaključke o kakovosti posamezne šole, kar bo vplivalo na povečan/zmanjšan vpis v posamezne srednje šole. Domneve in ugibanja o tem, dijaki katerih srednjih šol dosegajo boljše (ali slabše) rezultate na maturi, so med splošno javnostjo razširjene že sedaj. Nobenega razloga ni, da bi resnični oziroma verodostojni podatki povzročili več škode v smislu povečanja ali zmanjšanja vpisa na posamezne šole kot pa neformalni in netočni podatki, ki jih dijaki in njihovi starši upoštevajo sedaj.

Dr. Milan Zver, nekdanji minister za šolstvo:

Uzakonjena prepoved rangiranja šol ni dosegla svojega namena, in če je to določilo ovira za javni dostop do teh podatkov, bi ga morda morali iz zakona umakniti. Sam osebno sem za to, da so podatki javni in odprti. Šole bodo zagotovo rangirali vsi, to počnejo že zdaj, ampak brez uradnih in verodostojnih podatkov. Treba je vedeti tudi, da na maturitetne dosežke šol vpliva precej dejavnikov, ne le kakovost pedagoškega procesa. Takšne informacije naj bi zajemal projekt »osebna izkaznica šole«, a ta nikoli ni zaživel.

Nataša Čuk, svetovalna delavka v OŠ Danila Lokarja Ajdovščina:

V okviru poklicne orientacije se osnovnošolci za posamezno srednjo šolo odločijo predvsem glede na to, kaj jih zanima. Pri tistih, ki se odločijo za gimnazijo, sem opazila, da jim je informacija o uspešnosti šole na maturi zelo pomembna. Ne zato, da bi z nje sklepali o kakovosti šole na splošno, pač pa glede na to ocenjujejo, ali je posamezna gimnazija primerna zanje. Bolj ambiciozni si izbirajo najuspešnejše gimnazije in se zavedajo, da bodo morali v njih trdo delati. Nasprotno pa učenci z manj ambicijami izbirajo gimnazije, ki imajo na maturi slabše rezultate, saj so prepričani, da bodo šolanje lahko zaključili z nekoliko manj napori. Zato bi bilo prav, da bi bile te informacije javne, saj se morajo šolarji in njihovi starši zdaj zanašati na neuradne podatke.

Nasprotniki javnega dostopa do maturitetnih dosežkov šol:

Elvira Šušmelj, ministrstvo za izobraževanje:

Presojanje kakovosti šol zgolj po rezultatih mature bi podalo izkrivljeno sliko kakovosti šol, saj je doseženi uspeh dijakov na maturi odvisen tudi od drugih socialno-ekonomskih vidikov in različno sposobnih dijakov, ki jih šole vpišejo v prvi letnik. Na ministrstvu menimo, da zaključki o kakovosti posamezne šole, postavljeni samo na osnovi rezultatov mature, niso zadostni in bi lahko uporabnika privedli do poenostavljenih zaključkov o delu in kakovosti posamezne šole.

Janez Pastar, ravnatelj III. gimnazije Maribor:

Sem proti objavi dosežkov šol na maturi, ker bi poleg njih morali objaviti tudi druge podatke, da bi javnost razumela vso razsežnost kakovosti šol. Že pri maturitetnih podatkih se nihče ne vpraša, ali ima določena gimnazija, ki se po uspehu na maturi uvršča v sam vrh, dovolj zlatih maturantov, saj meril za to nimamo. Na dnu seznama pa se lahko znajde šola, ki je sprejela dijake s šibkim predznanjem in so do mature precej napredovali, vendar so njihovi rezultati slabši. A tem dijakom je lahko šola dala več kot odličnjakom tista, ki je po maturitetnih rezultatih med najboljšimi.

Dr. Anton Meden, oče petih otrok, med katerimi sta dva že opravljala maturo:

Osebno sem skeptičen do objave dosežkov šol na maturi. Ljudje smo nagnjeni k poenostavljanju, in uspeh na maturi, čeprav ima več obrazov, je zelo priročen poenostavljen kriterij za ocenjevanje kakovosti srednje šole. Verjetno bo to povzročilo še večjo osredotočenost samo na maturo v 4. letniku, ne da bi razvijali splošne kompetence in znanje. Po mojem mnenju bo treba precej pozornosti posvetiti temu, da bodo informacije, ki bodo predstavljene javnosti, čim bolj celovite in ne bodo zajemale le uspeha na maturi, ampak več kazalnikov, iz katerih je mogoče razbrati kakovost šole.

Korak dlje od mature

Čeprav so maturitetni rezultati zelo pomembni za vpis na fakulteto, pa marsičesa, kar se dogaja v šoli, ne povedo, prav tako niso najpomembnejši niti ravnateljem določene šole. V.d. ravnatelja Škofijske klasične gimnazije Simon Feštanj ne zanika, da je za maturitetni rezultat izjemno pomembno, kako uspešni učenci se v določeno srednjo šolo vpisujejo. Med letošnjimi maturanti so v nasprotju z lanskim letom v njihovi šoli tudi takšni, ki so se vpisali s slabšim učnim uspehom v osnovni šoli, saj v letu, ko so se vpisovali, niso imeli omejitve. Treba pa je upoštevati tudi druge značilnosti njihovih dijakov, te so v šoli preverjali z anketo. Večinoma prihajajo iz številčnejših družin s povprečno več kot tremi otroki. Večinoma so njihove družine »krščansko profilirane« in so dijaki kot pevci, ministrantje ali animatorji dejavni tudi v domačih župnijah. »To ne pomeni, da nimamo dijakov z družinskimi težavami. Verjetno pa je tega mnogo manj kot v drugih šolah.«

S težavami, kako preživeti in kje dobiti delo, pa se spopadajo mnoge družine dijakov, ki obiskujejo gimnazijo v Murski Soboti, zato je ravnatelj Roman Činč prepričan v svojevrstno vlogo gimnazije v okolju. Dijakom mora pomeniti priložnost, da v življenju uspejo, ne pa sredstvo selekcije. Delovati mora tako, da se bodo perspektivni osnovnošolci vseeno odločali za gimnazijo, kasneje študij in morda znanstveno kariero, ne pa da bodo po sili razmer, da bi čim prej prišli do zaposlitve, če ne doma, pa v bližnji Avstriji, bežali v poklicne šole.

Z vsemi temi predpostavkami je treba brati tudi njihove iz leta v leto spreminjajoče se rezultate mature. Lani jo je izdelalo »le« 95,5 odstotka dijakov, ki so dosegli »le« povprečno 19,4 točke. A še leta 2011 je bila njihova uspešnost za približno deset odstotkov nižja, povprečno število točk dijakov, ki so maturo opravili, pa kar za 1,2 točke nižje. Se je pa v dveh letih skoraj podvojil delež dijakov, ki so se od mature odjavili – lani je bil 11,6-odstoten, dve leti pred tem pa 6,3-odstoten.

»S tem, ali dijaku dovoliš iti na maturo ali ne, lahko sicer vplivamo na imidž šole preko maturitetnih rezultatov. Hkrati pa pomembno vplivamo na dijakovo prihodnost. Če je njegovo znanje okoli meje zadostnega, mu lahko s tem, ko mu dovolimo na maturo, damo neko perspektivo, da bo gimnazijo zaključil, saj so včasih kriteriji na maturi blažji od naših, se vpisal na fakulteto ali višjo šolo, jo dokončal in se zaposlil. Če mu na maturo ne dovolimo, da ne bi pokvaril šolskih statistik, mu lahko uničimo življenje. Zaradi nas obtiči tam, kjer smo ga pustili – popravnega izpita ne naredi ali se kasneje mature ne udeleži, ne vpiše se na fakulteto in ostane brez poklica in brez službe.«

Da maturitetni rezultati še zdaleč niso napoved, kako uspešni bodo dijaki kasneje v življenju, so se v murskosoboški gimnaziji prepričali tudi z raziskavo, ki so jo opravili med nekdanjimi dijaki, pravi ravnatelj. Čeprav so med generacijo, ki je zadnji letnik gimnazije obiskovala v letih 1998 do 2001 (gre za okoli 500 do 600 dijakov), našteli le devet zlatih maturantov, je med tistimi, ki so se anketi odzvali, 28 doktorjev znanosti, 32 magistrov znanosti, 253 pa jih je diplomiralo na fakultetah. Precej jih je zaključilo tudi višje šole ali pa se povabilu k raziskavi niso odzvali.

Razumevanje vsakdanjih težav družin dijakov, ki jih je v tamkajšnjem okolju več kot v drugih delih države, in v povezavi s tem spodbujanje dijakov ter njihova uspešnost pri nadaljnjem izobraževanju so torej za Činča ključni elementi kakovosti murskosoboške gimnazije. Treba je tudi vedeti, da vanjo vstopajo šolarji, za katere regionalno velja, da v bralni in matematični pismenosti v povprečju dosegajo najslabše rezultate v državi.

Neizpolnjene obljube

Nasprotno pa se, kot smo že omenili, poljanska gimnazija med splošnimi gimnazijami ponaša z najnižjim lanskim deležem dijakov, ki so se od mature odjavili (0,9). »Vemo, da so vsi dijaki sposobni narediti maturo, zato jim tega ne preprečujemo s popravnimi izpiti. Na voljo so jim celo predmaturitetni popravni izpiti, s katerimi lahko negativne ocene popravijo in se udeležijo spomladanskega roka mature,« pravi ravnatelj Bojan Končan.

Poleg zunanjih dejavnikov, kot so osnovnošolski uspeh dijakov in značilnosti družinskega okolja, pedagoškega dela v šoli in drugih spodbud Končan opozarja tudi na notranjo motivacijo za uspeh na maturi. »Včasih smo za kakega dijaka prepričani, da se bo zaradi uspehov v vseh štirih letnih uvrstil med zlate maturante, pa se ne. A nam kasneje pojasni, da za fakulteto, na katero se vpisuje, njegov uspeh pač zadostuje.«

Gimnazija Franceta Prešerna iz Kranja pa se ponaša z dijaki, ki sodijo med svetovno znane športnike in umetnike. Kar enajst njihovih nekdanjih dijakov se bo na primer letos udeležilo olimpijskih iger v Sočiju, pravi ravnateljica Mirjam Bizjak. S posebnim delom v športnem oddelku so jim omogočili tako nemotene treninge kot izpolnjevanje šolskih obveznosti. »Ne prepuščamo jih samim sebi, pač pa se jim prilagajamo in vztrajno delamo z njimi.« Ker športniki šolsko leto včasih končajo kasneje od drugih dijakov, saj so med letom pogosto odsotni, je tudi odstotek odjavljenih od mature na prvi pogled razmeroma visok.

V to gimnazijo se ne vpisujejo sami odličnjaki, pač pa poleg njih tudi učenci s kakšno slabšo oceno. Običajno prihajajo iz ambicioznih okolij, kjer bolj kot obiskovanje elitnih šol veljajo druge človeške vrline. Poleg tega je v šolo vpisanih zelo veliko fantov, ti pa, pravi ravnateljica, v tej starosti še nimajo tako izoblikovanih življenjskih ciljev in ambicij, zato včasih tudi maturo jemljejo bolj zlahka.

To se odraža tudi v uspešnosti njihovih dijakov ekonomske gimnazije na maturi in povprečnem številu točk, ki ne sodita med najvišje, dijakom pa vseeno omogočata nadaljnji študij, doma in tudi v tujini. »Ekonomske gimnazije v marsičem niso primerljive s splošnimi, ki seveda vodijo pri uspehu,« pravi Bizjakova in dodaja, da to v ničemer ne izpodbija njihove kakovosti.

Širok nabor kazalnikov celostne kakovosti šole pa naj bi dobili s projektom »osebna izkaznica šole«, ki ga je leta 2006 napovedal ravno šolski minister Milan Zver, a ni nikoli zaživel. Bodoči dijaki in njihovi starši bi s tem poleg maturitetnih rezultatov dobili vpogled tudi denimo v število vzgojnih ukrepov, priznanj na tekmovanjih, neopravičenih izostankov, podatke o izobrazbi učiteljev, vstopnih točkah oziroma osnovnošolskem uspehu dijakov, zunajšolskih uspehih dijakov... Zver se spominja, da so takrat na ministrstvu zadolžili »pet, šest državnih ustanov«, naj s študijami in raziskavami o dvigu kakovosti šol poiščejo kazalnike, na podlagi katerih bi lahko opredelili kakovost šol. A kljub temu, da so projektu namenili precej davkoplačevalskega denarja (koliko natančno, ni povedal, tega pa ne vedo niti na ministrstvu), inštitucije dlje od teoretičnih zaključkov, ki pa za osebno izkaznico šol niso bili koristni, niso prišle.

Podrobno preglednico maturitetnih rezultatov si lahko ogledate tukaj.