Prav v tem času se začne jasneje oblikovati tudi misel o jugoslovanski vzajemnosti, ki pa je bila še neizoblikovana, negotova in pogosto bolj čustvena kot stvarna politična sila. Lahko govorimo tudi o nepoenoteni in politično razcepljeni. Slovenci so v tem prostoru zavzemali poseben položaj. Kot razmeroma majhen narod brez lastne državne tradicije so svojo prihodnost v glavnem še vedno videli znotraj monarhije, a hkrati z vse večjim nezadovoljstvom opazovali neenakopravnost in podcenjevanje svojih političnih zahtev. V slovenskem časopisju in javnosti nasploh se zato pojavlja dvojnost: po eni strani zvestoba državi, po drugi pa vse ostrejša kritika njene politike. Posebej izrazita je bila kritika avstrijskih državnih in nemško usmerjenih medijev, ki so po mnenju slovenskih izobražencev in politikov pogosto prikazovali južnoslovanske narode kot kulturno in politično manj razvite. Takšno poročanje ni bilo razumljeno zgolj kot pristransko, temveč kot del širšega političnega pritiska, namenjenega ohranjanju obstoječih razmerij moči. Slovenci so v tem videli poskus razvrednotenja svojih legitimnih zahtev ter preprečevanja tesnejšega povezovanja s Hrvati in Srbi. V tistih časih objavljeni članki v slovenskem časopisju tako odsevajo globoko nezaupanje – ne le do uradne diplomacije, temveč tudi do javnega mnenja, ki naj bi ga oblikovali centri moči na Dunaju. Hkrati pa pričajo o času, ko ideja skupne južnoslovanske identitete še ni bila samoumevna, temveč šele v nastajanju: krhka, a za oblast že dovolj skrb vzbujajoča, da je sprožala odzive in odpor.
Impertinentno izzivanje Jugoslovanov.
Izgleda, da so se že začeli bati Jugoslovanov, četudi nimamo še nič skupnega in razven sorodnih govornih narečij in običajev ničesar, kar bi nas pokazalo pred svetom kot enotno kulturno celino. Že samo misel na to vliva strah in trepet v dušo naše diplomacije in jo priganja, da resno deluje za našo desorganizacijo. Delo je sicer sistematično, a pri tem po svojem zunanjem izgledu vrlo naivno. Ali, kdor dobro pozna avstrijsko diplomacijo, opazi takoj, da cilj, kojega se namerava doseči, ni tako naiven, ampak zelo nevaren, razvaljajoč.
Jugoslovane bi radi pokazali svetu v čim temnejši luči, in zato skrbi podkupljena nemška žurnalistika, posebno ona v nemškem Gradcu in na Dunaju. Karkoli se izve o nas iz teh žalostnih reprezentantov javnega mišljenja, vse je zlo in slabo. Po njih so Slovenci, Hrvati in Srbi element inferiornosti, nereda in lenobe. »Neue Freie Presse« na primer ni znala še nikdar spregovoriti o kateremkoli našem plemenu vsaj toliko objektivno, kakor to stori za divja plemena iz Centralne Afrike. Če se bore Hrvati za red in zakonitost na svojih rodnih tleh, takoj se vzdigne vpitje, opravljanje, sumničenje in gonja proti njim po vseh nemško-židovskih listih. Če zahtevamo Slovenci samo ono, kar imajo Nemci v »barbarski« in »neprosvetljeni« Rusiji, preide se s prezrenjem in posmehom preko naših zahtev. (…)
Pred Evropo zaobračajo stvari tako, kakor da nam so dali vse in ustvarili osnovo in pogoje za nadalnje razvijanje in napredovanje, ali da smo mi nekulturen in nedelaven element, zato da nam je ljuba anarhija; ali oni da se vseeno trudijo, da nas izvedejo na pravo pot. (…)
Divide et impera! Staro, dobro, znano pravilo, katerega se vedno drži avstrijska diplomacija. Vedno ji je pomoglo, ali za sedaj bogme ji ne bo.
Oficialna avstrijska publicistika se je trudila dosedaj, da izgleda objektivna pri svojih napadih na katerokoli jugoslovansko pleme, ali začela se je povlačiti iz te rezerve in stopa aktuvalno naprej. In potrebno je tudi, ker glej, Srbi »gledajo preko meje«, oni so »nelojalni«, pa je potrebno, da uvidijo to i Hrvati, se otresejo njihovega bratskega objema in se približajo – Dunaju. (…)
Danes trdijo ono, kar laska in ugaja Hrvatom in žali Srbe, jutri pa se vloga zamenja. Nekaj je vsekako čudnega in interesantnega na tem, in to je običaj, da se je dozdaj diplomacija vsaj po zunanjosti vedla po zahtevi svojega društvenega tona, sedaj pa je tudi to opustila in prevrača smešne, otročje kozolce! (…)
Že davno se ves kulturni svet posmehuje nesposobni in nerodni avstrijski diplomaciji. Ona oglaša po svojih organih, kaj delajo njihovi narodi v monarhiji, ali je slaba in preslaba, da bi pošteno zastopala velesilo v zunanjih zadevah. Spustila se je na nivo narodnih pripaziteljev in obrekovalcev, ker grozno jih jezi pomirjenje med Srbi in Hrvati.
Slovenski narod, 30. aprila 1908
Na napačnih potih.
Jugoslovanska ideja se nahaja pri nas resnično šele v povojih, četudi se deklamira o nji pri raznih banketih in podobnih svečanih prilikah že več desetletij. Niti tako daleč še nismo prišli, da bi smatrali slovenski jug za eno celoto, temveč govorimo navadno tako, kakor bi bila dva slovenska juga: eden v okvirju avstro-ogrske monarhije in drugi na romantičnem Balkanu.
Velikokrat in veliko se je že govorilo in pisalo pri nas o združenju Južnih Slovanov in besede »od Triglava do Balkana« so postale že stereotipne, ali na to, kako in na kaki podlagi naj bi se to doseglo, je malokdo pomišljal, ako je pa kdo tudi govoril ali pisal o tem, je gotovo zagovarjal način, ki ni v interesu Južnega Slovanstva, temveč ravno nasprotno, v interesu naših sovražnikov, ki hočejo tudi »ujediniti« Južne Slovane, ali tako, da bi pritegnili v suženjstvo še one, ki se v suženjstvu še ne nahajajo, temveč se grejejo pod slobodnim solncem in se hočejo greti pod njim tudi še nadalje (…)
Zato je smešno govoriti o kakem grupiranju Južnih Slovanov okolu avstroogrske monarhije in zločinec je vsak Južni Slovan, ki zagovarja in odobrava znana stremljenja nekaterih nemško-madžarskih imperialistov po osvajanju drugega dela slovanskega juga: slobodnih jugoslovanskih držav in jugoslovanskih krajev na Turškem. (…)
Jugoslovanska ideja še ni dobila svoje prave oblike, jugoslovansko gibanje še ni postalo pravo narodno gibanje in dolžnost vseh pravih in resničnih rodoljubov na slovanskem jugu je, da ona čim prej to postane. Resni so časi, v katerih živimo, in še resnejši se nam bližajo in nam prihajajo nasproti. Delajmo in skrbimo za našo bodočnost!
Jutro, 30. aprila 1912
Vir: Digitalna knjižnica Slovenije – dLib.si