Skratka, Nele ni mogel verjeti, da pri svojih letih kot kakšen kreten posluša samega sebe in ob tem neizmerno uživa. Verjamem, da je ob tem doživel emotivni šok, nekakšno zapoznelo reakcijo na vso tragedijo, ki je prizadela njega in njegovo ekipo iz ulice Fuada Miđića v sarajevski občini Koševo po tistem nesrečnem letu 1991. Tudi sam je bil za trenutek junak te pesmi, ki se je odločil zapustiti svoje mesto in oditi v tujino, iz katere se ni nikoli vrnil.
Čeprav nas je Nele tudi v tem intervjuju poskušal prepričati, da je po prostovoljnem izgnanstvu v Beograd, ki mu ga njegovo mesto do danes ni odpustilo, pozabil tako Pušenje kot Sarajevo in ne nazadnje tudi tisto Jugoslavijo, v kateri je bilo veliko takšnih samooklicanih hadžij, je bilo tudi iz tega soočenja z lastnim komadom, ki ga je napisal njegov prijatelj iz istega bloka, več kot očitno, da ga demoni s Koševa še ne pustijo pri miru.