Danes je nekakšen disident v lastni stranki, parlament, no, njegovo politično kulturo, pa opazuje s komaj prikrito grenkobo. Vseeno bi ponovno prevzela njegovo predsedovanje. A ne za vsako ceno, pravi.
Kaj ste se kot predsednica parlamenta naučili v teh domala štirih letih?Veliko sem se naučila, tako na strokovni ravni, torej o delovanju parlamenta, razmerju med državnim zborom, drugimi vejami oblasti in drugimi institucijami, kot seveda tudi o sami politiki. Spoznala sem, da je politika, tako kot je rekel Bismarck, umetnost možnega. Vseskozi pa sem zagovarjala, da je to umetnost možnega v pravnih okvirih. Politika ne sme prestopiti teh okvirov, čeprav sem opazila, da jih želi. Ampak če želimo ostati demokratična, pravna država, utemeljena na civilizacijskih vrednotah, ki so se oblikovale skozi zgodovino, teh okvirov ne smemo prestopati oziroma jih lahko spreminjamo zgolj skozi vnaprej določene demokratične in pravne procese.
Kaj konkretno je tisto, kar zdaj veste o politiki, poslancih, državnem zboru, na začetku mandata pa tega niste vedeli?Morda nisem bila vajena in nisem pričakovala tolikšne politične nekulture, tolikšnega besednega gneva, pa ne samo zoper sebe, ampak govorim na splošno. Nisem pričakovala tolikšne lahkotnosti potvarjanja dejstev, tolikšne lahkotnosti laganja, obsojanja brez trdnih dejstev in še manj dokazov … Kot sodnica sem bila navajena sistema, kjer se je neka odločitev ali pa recimo sodba izrekla po tistem, ko je bilo stanje razjasnjeno, in to razjasnjeno z gotovostjo. Laganje ni bilo nagrajeno. V politiki tega ni.
In kaj ste v zvezi s tem naredili?Iskreno vam bom povedala, da pri dvigu politične kulture govorjene besede nisem bila toliko uspešna, kot sem upala, da bom. Najprej sem uporabila orodja, ki sem jih poznala in so na voljo v poslovniku, na primer deljenje opominov, opozarjanje, tudi na prisotnost na sejah, in tako naprej. Ampak ta orodja sploh niso bila učinkovita in tudi zdaj niso. Zato sem se pozneje posluževala inteligentnega humorja, ki je predvsem za odvračanje žaljivk bolj učinkovit, ni pa to nekaj, s čimer bi lahko dvignila politično kulturo. Verjetno gre neuspeh pripisati tudi temu, da se ne samo v Sloveniji, ampak nasploh v Evropi, morda tudi v svetu, vidi zelo značilen nagib v populistične vode, v poenostavljanje in širjenje sovraštva. Če se pojavi problem, populisti zanj okrivijo neko marginalno družbeno skupino, migrante, Rome, homoseksualce, muslimane in tako naprej. Gre za izrazit nagib v smer, ki smo jo že videli v zgodovini, in to me res skrbi.
Ste se tudi sami kdaj spustili na nižji nivo, kot bi si želeli?Da, tudi to se je zgodilo, ker sem tudi jaz samo človek in imam tudi jaz vse tiste človeške lastnosti, kot jih imajo vsi drugi. Vendar s to razliko, da sem se tega potem zavedala, da sem se znala tudi opravičiti in da sem se res poskušala in se še vedno poskušam iz tega maksimalno naučiti. Včasih je res izjemno težko obvladovati svoja čustva, ker so nekateri politiki, ne samo poslanci, tudi tako imenovani politični komentatorji, pravi strokovnjaki v tem, kako pritisniti na čustvo, ki bo človeka vrglo iz tira. Namesto da bi vsebinsko, lahko tudi kritično in sarkastično, argumentirali neko stališče, pritiskajo na gumbe, ki človeka vržejo s tira, da zaradi njegovega izpada potem vsebina, ki jo je prej zagovarjal, ni več verodostojna.
