Priznam, celo življenje sem živel od upanja. In to počnem tudi sedaj, v tem trenutku. Kot bi želel izpolniti metuljevo molitev. Včasih delaš zato, da lahko upaš, je nekoč zapisal pesnik. In takole nadaljeval svojo pesem o upanju, ki bi lahko bila tudi manifest prevaranih: Ne jim dat veselja. Dajte jim jurja, dva, mogoče tri. Dajte jim službo do smrti, da bodo vase zazrti. Dajte jim svobodo, ki je niso hoteli, samo ne jim dat veselja. Naj se borijo z demoni z drugega sveta. Dajte jim toplice za dva, solidarnost z neba. Samo ne jim dat veselja; naj si ga vzamejo sami, če smejo, saj več ne vejo – kako.
Res, pošteno je upati, tako je bilo od nekdaj. Upanje je gonilo napredka, ki nas je pripeljal v brezup in zdaj ne ve več, kam in kako. Zato bi morali praznik dela, ki nas iz leta v leto bolj bega, počasi preimenovati v praznik upanja; njegov namen bi bilo izpraševanje tega istega upa, predvsem tega, kam nas pelje in kdaj ga bo konec. Kolikokrat moramo zamahniti s krili, preden ga porabimo in izpolnimo?