Samostojni delavec v kulturi je status, ki ga država prizna tistim, ki profesionalno delujejo na področju umetnosti in kulture zunaj redne zaposlitve. Država tako določenim ustvarjalcem in kulturnim delavcem prizna, da njihovo delo predstavlja javni interes, zaradi česar lahko uveljavljajo pravico do plačila socialnih prispevkov iz javnih sredstev. Status ni pogoj za socialno pomoč v klasičnem smislu, ampak nekakšen hibrid med strokovnim priznanjem in socialno zaščito v sektorju, prepredenem s prekarizacijo, slabimi pogoji dela in ukoreninjeno kulturo neplačevanja. V idealnih pogojih bi postopek statusa samostojnega delavca v kulturi zagotavljal ravnotežje med strokovno presojo in upravno odgovornostjo ter zamejeval neposreden politični vpliv. Strokovne komisije, sestavljene iz strokovnjakov s posameznih umetniških in kulturnih področij, delujejo kot posvetovalna telesa, minister za kulturo pa na podlagi njihovih mnenj sprejme formalno odločitev. V tej formuli je stroka torej zadolžena, da presoja kakovost, politika pa zagotavlja administrativni okvir. Toda prav tu se začne tisti, včasih tudi nekoliko kafkovski del birokratske zgodbe, zaradi katerega je status že desetletja občutljiva tema.
Številke ne vedo vsega
Vrednosti ustvarjalnega dela, torej njegovega pomena, kakovosti, vpliva in relevantnosti, ne moreš izmeriti na digitalni tehtnici. Kulturno in umetniško delo ne deluje po isti logiki kot gospodarstvo, ki ga lahko zaobjamemo s konkretnimi številkami. »Status samostojnega delavca v kulturi je sistemsko potreben in pomemben mehanizem, saj priznava specifičnost kulturnega dela in dejstvo, da velik del kulturne produkcije na trgu težko preživi brez javne podpore. Niti preživetja na trgu ne bi smel primarno zasledovati, saj njegova vrednost ni v dobičkonosnosti, temveč v načinih, kako učinkuje, utrjuje in preoblikuje našo družbo. To pa ne pomeni, da je kulturno delo manj relevantno – nasprotno. Gre za poklicno delo, ki ustvarja pomembne družbene, izobraževalne, simbolne in demokratične učinke, zato ga ni smiselno obravnavati kot privilegij, temveč kot del javnega interesa in esencialne družbene infrastrukture,« poudarjajo v društvu Asociacija, ki je društvo nevladnih organizacij in posameznikov na področju kulture.
Ravno preživetje na trgu je nekaj, kar radi izpostavljajo politiki, nenaklonjeni kulturnemu ustvarjanju, ki jih rado zaniha v populizem, češ, če ne zmoreš preživeti na trgu, potem pač nimaš kaj živeti. Vse to vpliva na širši odnos družbe do kulture, za katero naj bi se vsi strinjali, da je pomembna. »Prizadevanja, da se kulturne delavke in delavce prikazuje kot 'nedelavce', privilegirance, socialno kategorijo, aktiviste ali tradicionaliste, lahko prečijo politične barve. Prav tako so v sistem in širšo družbeno zavest pogosto strukturno vpisane ideološko utemeljene vrednostne sodbe o posameznih področjih in oblikah umetniškega ter kulturnega delovanja pa tudi predsodki glede organizacijskega okolja, v katerem to delo nastaja. Takšne predstave pomembno vplivajo na razumevanje javnega interesa v kulturi in posledično na prepričanja o legitimnosti ter ustreznosti različnih načinov financiranja kulturnega dela,« so prepričani v Asociaciji.